V zadnjih šestdesetih letih so se mirovne operacije razvile v eno od glavnih orodij mednarodne skupnosti za reševanje kompleksnih kriz, ki ogrožajo mednarodni mir in varnost. V 21. stoletju se je obseg vključenosti vojaškega, policijskega in civilnega osebja v mirovne operacije po svetu močno povečal in dosegel rekordno raven. Obseg mirovnih operacij raste v velikosti, hkrati pa postajajo vedno bolj kompleksne. Misije so preprosto presegle svoj prvoten namen prekinitve spopadov in so postale večdimenzionalne. Spodbujajo nacionalni dialog in spravo, ščitijo civiliste, pomagajo pri razorožitvi, izvajajo demobilizacijo in reintegracijo borcev, nudijo podporo pri organizaciji volitev, varujejo in krepijo človekove pravice in pomagajo pri ponovnem vzpostavljanju pravne države (Združeni narodi 2008).
Sam pojem mirovna operacija izvira iz časov Društva narodov, kjer naj bi s temi operacijami pravočasno in učinkovito opravili z razmerami v mednarodni skupnosti, ki so grožnja miru in varnosti (Grošelj 2007, 13). Po definiciji Mednarodne mirovne akademije (Grošelj 2007, 14) naj bi mirovne operacije »… preprečevale, zadrževale, umirjale in prekinile sovražnosti med državami in znotraj njih s posredovanjem tretje strani, ki je mednarodno organizirana in vodena ter uporablja večnacionalno vojaško, policijsko in civilno osebje s ciljem obnove ali vzdrževanja miru«. Mirovne operacije so torej način pomoči deželam, ki so pred kratkim še bile v sporu, da bi ustvarile pogoje za trajen mir. Pripadniki mirovnih operacij OZN – vojaki in vojaški oficirji, policisti v civilu in civilno prebivalstvo iz držav članic OZN – opazujejo in nadzorujejo mirovne procese v situacijah po sporu in pomagajo nekdanjim vojakom implementirati že podpisane mirovne pogodbe. Obstaja več oblik takšne pomoči, na primer ustvarjanje pogojev za ponovno vzpostavljanje zaupanja in sporazume o ustrezni delitvi moči, podpora ob volitvah, krepitev pravnega reda, gospodarskega in socialnega razvoja.
Prva omenjena mirovna operacija po drugi svetovni vojni se je odvijala leta 1956 ob krizi v Egiptu, ko so bile zaradi invazije angleških in francoskih sil na Sueški prekop ustanovljene United Nations Emergency Force I (UNEF I). Ob tem sta Generalni sekretar Dag Hammarskjöld in Lester B. Pearson oblikovala načela mirovne operacije, ki veljajo še danes: načelo privolitve strani v spopadu za odobritev misije, načelo odklonilnega stališča do uporabe sile razen v samoobrambi, načelo prostovoljnega sodelovanja majhnih nevtralnih držav v mirovnih silah, načelo nepristranskosti in načelo nadzora operacije za ohranjanje miru s strani generalnega sekretarja OZN (Marinčič 2005, 33–34).
