Petnajst let od Natovega napada na ZRJ

Reke beguncev so zapuščale Kosovo pred petnajstimi leti. Prizor z železniške postaje v Kosovem Polju pri Prištini. (Foto - Goran Tomasevic, Reuters)24. marec 2014 - Kosovsko vprašanje petnajst let od začetka letalskih napadov Nata na takratno Zvezno republiko Jugoslavijo še vedno deli mednarodno skupnost, v kontekstu dogajanja na Krimu pa je spet zelo aktualno.

Čeprav je Beograd glede ukrajinske krize še zadržan, se že postavlja vprašanje, ali bo morala Srbija izbirati med Brusljem in Moskvo. Srbija je namreč s podpisom sporazuma o stabilizaciji in pridruževanju soglašala, da bo svojo zunanjo politiko usklajevala z evropsko. Črna gora je tako že uvedla sankcije proti Rusiji, Srbija pa je v precepu, ker si po eni strani želi hitrejši vstop v EU, po drugi pa ohraniti podporo Rusije, ki lahko v ZN prepreči, da bi Kosovo postalo polnopravna članica svetovne organizacije.

Beograd se bo moral kmalu odločiti, kaj je prednostni interes Srbije. Da je zagata še večja, se je ruski predsednik Vladimir Putin ob zagovarjanju pravice Krima do odcepitve in priključitve Rusiji skliceval tudi na Kosovo. Tako je Rusija delno odstopila od stališča, ki ga je zagovarjala v ZN, da pravica do odcepitve ne more delovati kot v primeru Kosova. Če bo torej Beograd popustil večinskemu stališču v EU, Moskva ne bo čutila potrebe, da glede kosovskega vprašanja podpira Srbijo.

Leta 1999 so voditelji Ruske federacije zavrnili zahtevo srbskega vožda Slobodana Miloševića za vojaško pomoč. Gladko so zavrnili tudi njegov predlog o oblikovanju tripartitne federacije z Belorusijo. Na vrhuncu kosovske krize Rusija ni dovolila, da bi jo potegnili v vojno – če zanemarimo rusko vojaško pustolovščino, kakršna je bila zasedba prištinskega letališča le nekaj ur pred prihodom Natovih sil. Na prvi pogled se je zdelo, da je Rusija po daljšem obdobju spet pokazala zobe, vendar se je poskus ponesrečil.

Kljub temu Rusija vse od leta 1999 podpira Beograda pri političnem boju zoper kosovsko državnost. Tako se je Moskva izločila iz pragmatičnega reševanja kosovskega problema, pridobila pa je političen in ekonomski vpliv v Srbiji, kjer med drugim nadzira energetski sektor. Ruska diplomacija tudi v varnostnem svetu ZN uporablja Kosovo kot dobrodošel vzvod, s katerim poskuša preprečiti tesnejše povezovanje Srbije z zahodnimi silami.

Kosovo je uporabila kot priročen argument tudi v ukrajinski krizi, kar glede na dejstvo, da tako članice EU in Nata kot Rusija v mnogih podobnih primerih uporabljajo dvojna merila, niti ni bilo težko. Kosovo je bilo v mnogih pogledih poseben primer, ker so ga srbske nadvlade osvobodile mednarodne sile, ki so ga tudi okupirale. A problem je bil le zasilno rešen in zamrznjen po zaslugi Natove vojaške akcije. Zavezništvo se je za letalske napade odločilo po neuspelih poskusih mednarodne skupnosti, da bi s pogajanji prepričala Miloševićev režim k prenehanju nasilja srbskih sil nad kosovskimi Albanci.

Po podatkih ZN je v prvih mesecih leta 1999, ko se je okrepilo nasilje srbskih vojaških in policijskih sil na Kosovu, z domov zbežalo 400.000 kosovskih Albancev, njihovo število pa se je do konca letalskih napadov Nata povečalo na milijon. Zaradi bojazni, da lahko pride do etničnega čiščenja, je pred napadi posredovala mednarodna skupnost; najprej je pripravila mirovno konferenco v Rambouilletu in Parizu. Mirovni sporazum je sprejela albanska stran, Beograd pa ga je zavrnil, in sicer zaradi visoke stopnje avtonomije Kosova in razporeditve mednarodnih sil v pokrajini.

Ker sta ga zavrnila tudi srbski parlament in Milošević, je tedanji generalni sekretar Nata Javier Solana ukazal letalske napade na ZRJ. Ti so se začeli 24. marca ob 19.45. Nato za akcijo ni imel soglasja varnostnega sveta ZN, ker sta temu nasprotovali Rusija in Kitajska. Po mnenju nekaterih analitikov so ZDA izkoristile krizo na Kosovu, kjer so uporabili prepovedane kasetne bombe in preizkusili nevidna letala, za generalko pred načrtovano zalivsko vojno.

Po navedbah srbskih medijev je Nato izvedel 2300 zračnih napadov na 995 objektov, pri tem pa je 1150 bojnih letal sprožilo 420.000 izstrelkov. Med izstreljenimi raketami je bilo tudi 1300 vodenih, odvrženih pa naj bi bilo tudi 37.000 kasetnih bomb. Srbski mediji so poročali, da je bilo med bombardiranjem ubitih 1000 vojakov in okrog 2500 civilistov.

V svetovni javnosti sta bila najbolj odmevna Natovo bombardiranje državne televizije in napad na kitajsko veleposlaništvo. 

Vir: Delo