Vzroki za bližnjevzhodno tragedijo so bili z »možgansko čistko« izbrisani

Begunci v Siriji. (Foto - Reuters)15. oktober 2014 - Pred štirimi meseci so o Islamski državi − tedaj še Islamski državi Irak in Sirija (ISIS) − pisali le redki. O skrajni sunitski milici, ki je tedaj skupaj s svojimi zunanjimi »svetovalci in pokrovitelji« pripravljala svoj naskok na severni in srednji Irak, v javnosti skoraj ni bilo izrečene besede. A nezakonski otroci ameriške zunanje politike na Bližnjem vzhodu so hitro in transparentno rasli. Vsakomur, ki vsaj površno spremlja dogajanje v regiji, je moralo biti vnaprej jasno, kaj − in zakaj − bo sledilo. Islamska država je bila ustanovljena z razlogom in hranjena s posledicami bližnjevzhodne tragedije. Padanje meja in stanje stopnjujočega se kaosa ji je bilo pisano na kožo: to je njeno idealno okolje.

»Problem« se je pojavil, ko je mednarodna zasedba skrajnih sunitskih borcev, ki so se jim pridružili tudi številni »vojni (avan)turisti«, prerasla vsa pričakovanja svojih gospodarjev in začela sprejemati samostojne odločitve. Po padcu Mosula in Tikrita, pokolu na gori Sindžar, usmrtitvah novinarjev in humanitarnih delavcev ter sistematiziranim razbijanjem kurdskih območij (veliko darilo Turčiji), so bili starši »prisiljeni« napasti svoje otroke. Zadrega je bila očitna. Na vsakem koraku. Ob vsaki (ne)odvrženi bombi. Še posebej v kurdskem mestecu Kobani na severovzhodu Sirije, ki leži le nekaj sto metrov od turške meje in ki je že nekaj dni pred očmi aktivno-pasivne turške vojske in v neposrednem televizijskem prenosu tik pred padcem v islamistične roke.

Medtem je izbruhnil medijski stampedo. Vzroki so bili s klasično »možgansko čistko« izbrisani iz spomina - tako zasebnega, kot kolektivnega. Ostale so samo še posledice. A še te izven kakršnega koli konteksta in na pogon posebnih učinkov. Islamska država, ki jo je - če bi za to seveda obstajali želja, motiv in geostrateški vzroki - vojaško mogoče poraziti v nekaj dneh in do danes ni bojevala večje bitke, je nenadoma postala največja grožnja svetovnemu redu in miru, velik del zahodnih medijev pa je način pisanja o islamu in Bližnjem vzhodu nevarno približal rasističnemu diskurzu, ki je v medijih - tudi slovenskih - dominiral po terorističnem napadu na Združene države 11. septembra 2001. Takšnega diskurza in predvsem njegovih morebitnih posledic se, iskreno, bojim neprimerljivo bolj od Islamske države. Dogaja se čisto blizu nas. Tukaj.

»Resnica te vojne se zdi tako neizrekljiva, da ima neprestano potrebo po tem, da se jo zavija v pakete, 'upravlja', in da je objekt pokvarjene marketinške kampanje. Toda takšen je postal naš svet: oglaševanje je vzelo prostor literaturi, slogani nas dandanes pretresajo bolj od poezije in njenih verzov. Edini način, da se temu zoperstavimo, je trdoglavo vztrajanje pri razmišljanju s svojo glavo, predvsem pa pri čutenju s srcem,« je nekaj dni po padcu njujorških dvojčkov zapisal veliki ... največji Tiziano Terzani.

Kar naenkrat so islamu v boleče površnem tonu s fašistoidnimi nastavki začeli pisati in govoriti tisti, ki o islamskem svetu in kulturi praktično ne vedo ničesar - tisti, ki Bližnji vzhod morda poznajo le z agencijskim turističnih potovanj ali medmrežnih teorij zarote, ki celostno zapolnjujejo v nebo vpijoče pomanjkanje znanja, razumevanja, humanizma in, predvsem, empatije.

Pozabljenih je bilo sto tisoče žrtev »koalicijskih« bombardiranj, desetletja podpiranja in ustoličevanja najbolj krvoločnih diktatorjev, milijone uničenih življenj. Pozabljeno je bilo, kaj se dejansko dogaja okoli nas in kako hitro - in sistematizirano - drvimo novemu velikemu globalnemu konfliktu nasproti. In kako pomembno vlogo pri tem igrajo posledice vzrokov.

Vir: Delo (Boštjan Videmšek)