Mirovne operacije

(UN Photo)Sam pojem mirovna operacija izvira iz časov Društva narodov, kjer naj bi s temi operacijami pravočasno in učinkovito opravili z razmerami v mednarodni skupnosti, ki so grožnja miru in varnosti (Grošelj 2007, 13).  Po definiciji Mednarodne mirovne akademije (Grošelj 2007, 14) naj bi mirovne operacije »… preprečevale, zadrževale, umirjale in prekinile sovražnosti med državami in znotraj njih s posredovanjem tretje strani, ki je mednarodno organizirana in vodena ter uporablja večnacionalno vojaško, policijsko in civilno osebje s ciljem obnove ali vzdrževanja miru«. Mirovne operacije so torej način pomoči deželam, ki so pred kratkim še bile v sporu, da bi ustvarile pogoje za trajen mir. Pripadniki mirovnih operacij OZN – vojaki in vojaški oficirji, policisti v civilu in civilno prebivalstvo iz držav članic OZN – opazujejo in nadzorujejo mirovne procese v situacijah po sporu in pomagajo nekdanjim vojakom implementirati že podpisane mirovne pogodbe. Obstaja več oblik takšne pomoči, na primer ustvarjanje pogojev za ponovno vzpostavljanje zaupanja in sporazume o ustrezni delitvi moči, podpora ob volitvah, krepitev pravnega reda, gospodarskega in socialnega razvoja.

Prva omenjena mirovna operacija po drugi svetovni vojni se je odvijala leta 1956 ob krizi v Egiptu, ko so bile zaradi invazije angleških in francoskih sil na Sueški prekop ustanovljene United Nations Emergency Force I (UNEF I). Ob tem sta Generalni (UN Photo)sekretar Dag Hammarskjöld in Lester B. Pearson oblikovala načela mirovne operacije, ki veljajo še danes: načelo privolitve strani v spopadu za odobritev misije, načelo odklonilnega stališča do uporabe sile razen v samoobrambi, načelo prostovoljnega sodelovanja majhnih nevtralnih držav v mirovnih silah, načelo nepristranskosti in načelo nadzora operacije za ohranjanje miru s strani generalnega sekretarja OZN (Marinčič 2005, 33–34).

Kako so se mirovne operacije razvijale?

Mirovne operacije ZN so leta 2008 praznovale svojo 60. obletnico. (UN Photo)

Razvoj mirovnih operacij po drugi svetovni vojni, od leta 1947, ko je prišlo do prve pobude za morebitno operacijo v okviru ZN, pa do danes, lahko razdelimo na tri ključne faze:

1. faza: od leta 1947 do 1956, ko se razvijajo predvsem opazovalne misije z manjšim številom vojaških oseb, s praviloma bolj diplomatskimi kot vojaškimi pooblastili;

2. faza: od sueške krize leta 1956 do leta 1988, ko se razvije veliko število dolgotrajnih operacij za ohranjanje miru, povezanih s konflikti hladne vojne. Obdobje se konča z le petimi mirovnimi operacijami, toda leto 1988 je tudi leto začetka konca hladne vojne;

3. faza: po letu 1988, ko se zelo poveča število mednarodnih oboroženih spopadov in posledično število mirovnih operacij (Jelušič v Marinčič 2005, 50).

Ustanovna listina ZN ne omenja mirovnih operacij. Pojavile so se v specifičnih razmerah hladne vojne kot edina metoda reševanja konfliktov, ki je bila sprejemljiva za vse stalne članice Varnostnega sveta.Prihajalo je do regionalnih konfliktov, kjer je bilo prenehanje sovražnosti v interesu tako Sovjetske zveze kot Združenih držav Amerike, obenem pa nobena ni bila pripravljena trpeti intervencije druge velesile (Grabrovec 2007, 4).

Od tradicionalnih mirovnih operacij …

Mirovne operacije OZN so se začele razvijati v obdobju hladne vojne kot sredstvo za reševanje meddržavnih sporov. V tem času so pod poveljem OZN začeli pošiljati neoborožene ali manj oborožene vojake iz različnih držav med oborožene sile nekdanjih vojskujočih se strani. Mirovne sile se je vpoklicalo le, če so glavne mednarodne sile podelile vlogo OZN za posredovanje v spore, ki so ogrožali regionalno stabilnost, mednarodni mir in varnost. V to so se uvrstile tudi številne t. i. “zastopniške vojne” z udeležbo držav, sodelujočih z velikimi silami.

Od mirovnih sil se ni pričakovalo bojevanja z orožjem. Na območja sporov so jih največkrat poslali takrat, ko je bilo premirje med nasprotujočimi stranmi že vzpostavljeno in ko so strani v sporu v to že privolile. Vojaške enote OZN so na teh območjih delovale kot opazovalke z nalogo nepristransko poročati o spoštovanju premirja, umiku vojakov in drugih elementih mirovnih pogodb. S tem je OZN pridobila več časa in prostora za diplomatske pogovore ter ugotavljanje vzrokov spora.

… do večdimenzionalnih mirovnih operacij

Po koncu hladne vojne se je vloga multilateralnih mirovnih sil in mirovnih sil OZN spremenila. V novem kooperativnem duhu je Varnostni svet začel oblikovati obsežnejše in kompleksnejše mirovne misije OZN, pogosto z namenom implementacije obsežnih mirovnih pogodb med nasprotujočimi si stranmi znotraj države. OZN je v mirovne operacije, da bi dosegla čim trajnejši napredek, začela vključevati tudi vse več nevojaških elementov. Leta 1992 je ustanovila Oddelek za mirovne operacije, s katerim je želela podpreti naraščajočo zahtevo po kompleksnejših mirovnih operacijah.

V splošnem so bile nove operacije uspešne. V El Salvadorju in Mozambiku so na primer mirovne sile OZN ponudile načine za doseganje trajnejšega miru. Nekatera prizadevanja so propadla, morda tudi zaradi preveč optimistične ocene o tem, kaj vse lahko mirovne sile OZN dosežejo. Med izvajanjem kompleksnih misij v Kambodži in Mozambiku je Varnostni svet OZN obenem razpošiljal mirovne sile tudi na sporna področja, kot je Somalija, kjer ni bilo med sprtimi stranmi zagotovljenega ne premirja niti medsebojnega dogovora. Zato te operacije pri izvrševanju svojih mandatov niso imele delovne moči, pa tudi politične podpore ne. Neuspehi – najbolj znan je pokol v Srebrenici v Bosni in Hercegovini leta 1995 in genocid v Ruandi leta 1994 – so pripeljali do obdobja zmanjševanja tovrstnega sodelovanja in notranje preiskave mirovnih sil OZN.

Sodobne mirovne operacije so večstranske, večrazsežne in večnacionalne oziroma večkulturne. Večstranske mirovne operacije so zaradi večjega števila udeleženih strani: etnične frakcije, mirovne sile, OZN in ostali mednarodni udeleženci. Večrazsežne mirovne operacije so zato, ker sodelujeta vojaška in civilna sestavina ter civilna policija. Vojaška sestavina je odgovorna za nadzor in kontrolo premirja, za razorožitev in demobilizacijo bojevnikov, nadzor umika tujih sil, za razminiranje in opozarjanje na minsko nevarnost ter skrbi za varnost vseh organov OZN v mirovnem procesu. V osnovi vojaške sile podpirajo civilno sestavino pri njenem delu. Civilna policija je vedno bolj vključena v mirovne operacije, kjer odigrava svojo vlogo med vojaškimi in civilnimi subjekti. Deluje pod okriljem Varnostnega Sveta OZN pri zagotavljanju in nadzorovanju javnega reda in miru. Civilna sestavina, ki se deli na agencije OZN, nevladne organizacije (NVO) in različne prostovoljne organizacije, omogoča vzpostavitev političnih, ekonomskih in socialnih pogojev za normalen razvoj

Mirovniki se igrajo z otroci na Haitiju. (UN Photo - Logan Abassi)

postkonfliktne družbe. Večnacionalne in večkulturne mirovne operacije so zato, ker vse sestavine mirovnih sil prihajajo iz različnih držav, iz različnih političnih in kulturnih okolij. Osnovne značilnosti teh operacij so: okrepljene vojaške zmogljivosti, boljša koordinacija med različnimi dejavniki, ter med vojaško in civilno sestavino, ki sta udeleženi pri izvedbi operacije (Marinčič 2005, 35).

Kako so mirovne operacije prispevale k izboljšanju ohranjanja miru od 90-ih let 20. stoletja naprej?

Mirovne operacije so najbolj izstopajoč del dejavnosti OZN v zavesti svetovne javnosti. Navkljub posamičnim neuspehom, izmed katerih nekateri dosegajo razsežnosti humanitarnih katastrof, je njihova bilanca po skoraj šestdesetih letih pozitivna: mirovne operacije ZN so na različnih koncih sveta preprečile poglobitve in razširitve oboroženih konfliktov, ustvarile pogoje za vzpostavitev učinkovite oblasti v nestabilnih državah ali celo nadomestile nedelujočo državno oblast. Te cilje mirovne operacije ZN zasledujejo in razvijajo tudi danes, ta trenutek s petnajstimi različnimi mirovnimi operacijami, v katerih deluje skoraj sto tisoč posameznikov (Grabrovec 2007, 1).

S koncem hladne vojne in prenehanjem osnovnega realpolitičnega vzroka za ustanavljanje mirovnih operacij je ob koncu osemdesetih let začel nastajati nov model mirovnih operacij, ki je vključeval vedno nove komponente in ni bil omejen na mednarodne konflikte, ampak je bil uporaben tudi v primerih državljanskih vojn in drugih notranjih konfliktov (Grabrovec 2007, 5).

V letih 1989 in 1990 je v Jugozahodni Afriki delovala UNTAG (United Nations Transition Assistance Group), ki je vključevala obsežno civilno komponento za izvajanje političnih,humanitarnih in administrativnih nalog pri vzpostavljanju neodvisne Namibije. Podobnostrukturo in naloge so imele tudi UNTAC (United Nations Transitional Authority in Cambodia) v Kambodži v letih 1992 in 1993 po koncu dolgoletne državljanske vojne inUNTAET (United Nations Transitional Administration in East Timor) ter UNMISET(United Nations Mission of Support in East Timor), ki sta delovali na Vzhodnem Timorjupred pridobitvijo neodvisnosti leta 2002 in po njej. Zadnja dosežena stopnja v razvoju mirovnih operacij je UNMIK (United Nations Mission in Kosovo). Po koncu zračnih napadov NATO na Zvezno republiko Jugoslavijo jeVarnostni svet ZN z resolucijo 1244 10. junija 1999 vzpostavil dvodelno misijo: prvi del,t.i. international security presence, je avtorizirana prisotnost sil NATO na Kosovu, drugidel, t.i. international civil presence, pa je kompleksna prehodna uprava, ki jo je vzpostavilgeneralni sekretar in ki je za nedoločen čas prevzela naloge državne oblasti. Zelo širokmandat obsega vse vladne in zakonodajne naloge, nadalje nadzor nad pravosodjem,podporo gospodarski obnovi, vzpostavitev in varovanje varnosti in reda, izgradnjo državnihinstitucij in demokratizacijo družbe in državne oblasti (Grabrovec 2007, 5–6).

Brahimijevo poročilo

Tekst v pripravi.

Kateri so trenutni izzivi mirovnih operacij za uspešno ohranjanje miru?

Tekst v pripravi.

Kdo odloča o razpošiljanju mirovnih operacij OZN in kdo jih vodi?

Varnostni svet ZN (UN Photo - Paulo Filgueiras)

Pri mirovnih operacijah gre za ad hoc operacije, ki z vidika avtorizacije in financiranja to tudi ostajajo, čeprav se je z večletno prakso razvil vzorec in načela delovanja ter njihov organizacijski okvir. Pravno večina raziskovalcev in akademikov tovrstne operacije umešča med 6. poglavje (Mirno reševanje sporov) in 7. poglavje (Vsiljevanje miru) Ustanovne listine OZN (UL OZN), čeprav formalno tovrstne operacije v UL OZN niso opredeljene (Grošelj 2007, 14). Ustanovna listina OZN podeljuje Varnostnemu svetu OZN pravice in dolžnosti, da s skupno dejavnostjo ohranja mednarodni mir in varnost. Varnostni svet OZN je torej ključni organ OZN, ki oblikuje in določa mandat (cilj, trajanje, velikost, območje in poveljnika mirovnih sil) ter avtorizira mirovne operacije (Grošelj 2007, 14). Zaradi tega Varnostni svet navadno potrjuje mirovne operacije, ki jih predlaga mednarodna skupnost. Mirovne operacije lahko organizira in izvaja neposredno OZN, lahko pa njihovo organiziranje in izvajanje v okviru regionalizacije oz. delegiranja ali kjer je neposredna vpletenost OZN neprimerna ali neizvedljiva,prepusti regionalnim organizacijam kot so Arabska liga (AL), Organizacija ameriških držav (OAD), Organizacija afriške enotnosti (OAE) oz. Afriška Unija (AU), Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), Skupnost neodvisnih držav (SND), Gospodarskemu združenju zahodnoafriških držav (ECOWAS) in Natu  ali koalicijam zainteresiranih držav(Grošelj 2007, 14). Mirovne operacije so torej sestavni del nacionalnega in mednarodnega varnostnega načrtovanja, kar pomeni neizogibno sodelovanje udeleženk z mirovnim in varnostnim delom OZN (Marinčič 2005, 49–50).

Mirovna operacija se sproži na podlagi odločitve Varnostnega sveta ZN. Obstaja natančen postopek, funkcije in odgovornosti različnih akterjev v OZN pri odločanju o mirovni operaciji. V zapletenem procesu odločanja razlikujemo štiri hierarhične, organizacijske ravni: prva je VS, ki odloča o mirovni operaciji, na drugi je Generalni sekretar, na tretji je Poveljnik mirovnih sil in njegovo poveljstvo in na četrti ravni so nacionalne sile s svojim poveljnikom (Marinčič 2005, 52–53).

Varnostni svet je odgovoren za avtorizacijo mirovne operacije in za opredelitev mandata. Resolucija VS zahteva 9 glasov za, vključno z glasovi petih stalnih držav članic. Odločitev VS ni podrejena nadzoru katerekoli druge organizacije ali Generalni skupščini OZN. Resolucija o novi mirovni operaciji je pogosto utemeljena na predlogih ali poročilu Generalnega sekretarja. VS naloži Generalnemu sekretarju, da oblikuje mandat mirovnim silam, kakor tudi podrobnosti njihovih funkcij. Mandat pogosto omejijo na tri mesece, ki se na podlagi poročila GS o razvoju mirovne operacije v VS, lahko podaljša. Ta določitev otežuje dolgoročno načrtovanje mirovne operacije (Marinčič 2005, 53).

Koliko mirovne operacije stanejo?

Generalna skupščina sprejema proračun OZN, vključno s proračunsko postavko za mirovne operacije (Marinčič 2005, 53).

Kako so plačani predstavniki mirovnih sil?

Osebje ZN, ki deluje v okviru mirovnih operacij ZN, je imenovano s strani generalnega sekretarja in je podrejeno njegovi avtoriteti. Vso osebje ZN, tako mednarodno kot lokalno, z izjemo lokalnega osebja, plačanega po urni postavki, ima status uslužbencev ZN po Konvenciji o privilegijih in imunitetah Združenih narodov.Privilegiji in imunitete, ki iz tega izhajajo, vežejo vse pogodbenice Konvencije (Grabrovec 2007, 14).

Uslužbenci ZN na nivoju pomočnika generalnega sekretarja (Assistant Secretary-General) in višje uživajo privilegije in imunitete, ki gredo po mednarodnemu pravu diplomatskim poslanikom. Sporazum  med OZN in državo pošiljateljico določa, da imajo vojaški opazovalci in civilna policija, ki delujejo v okviru mirovnih operacij ZN, status ekspertov na misiji po Konvenciji o privilegijih in imunitetah Združenih narodov.Položaj vojakov pripadnikov nacionalnih kontingentov ureja predvsem sporazum o statusu sil. Sporazum prav tako določaobveznost spoštovanja lokalnega prava,da imajo vojaki, pripadniki nacionalnih kontingentov, privilegije in imunitete določene s sporazumomin da so podvrženi izključni jurisdikciji države pošiljateljice za vsa kazniva dejanja, ki bi jih storili v državi gostiteljici. Program Združenih narodov za razvoj (United Nations Development Programme) vodi Program prostovoljcev Združenih narodov (United Nations Volunteer Programme), ustanovljen z resolucijo Generalne skupščine.Prostovoljci niso člani osebja ZN zato zanje velja poseben sklop pravil, ki je sicer podoben tistemu za osebje ZN (Grabrovec 2007, 14–16).

Kdo prispeva osebje?

Po oblikovanju mandata mirovne operacije Generalni sekretar imenuje Poveljnika mirovnih sil in zaprosi države članice OZN, da prispevajo vojaške enote, civilno policijo in ostalo osebje. Poveljnik sil je odgovoren za mirovno operacijo, za raziskovanje območja mirovne operacije in zahteva dodatne informacije, poročila ali konzultacije. Nahaja se na vrhu vojaške poveljniške hierarhije v mirovni operaciji in pridobiva člane za svoje poveljstvo. Poveljniki nacionalnih kontingentov poročajo Poveljniku mirovnih sil in so odgovorni za red in disciplino v svojih enotah upoštevajoč nacionalne predpise (Marinčič 2005, 53).

Sporazum med OZN in državo, ki prispeva svoje sile za mirovno operacijo vzpostavlja administrativne, logistične in finančne pogoje za prispevek osebja, opreme in storitev za mirovno operacijo ZN s strani države. Bistven učinek takega sporazuma je postavitev vojakov pod poveljstvo ZN. Vojaške enote se integrirajo v organizacijski aparat ZN in predvsem služijo ZN, ne pa državi (Grabrovec 2007, 13).Nacionalni kontingenti postanejo organi OZN, njihovi vojaki pa služijo pod nadzorom OZN. Države članice, ki prispevajo enote, zadržijo določeno oblast nad svojimi silami, posebej kriminalno in disciplinsko pristojnost sodne oblasti, ker ZN nimajo sodnih organov. Pogosto je sporazum med OZN in državo predmet odobritve nacionalnih parlamentov (Marinčič 2005, 53).

Ali lahko pripadniki mirovnih sil OZN uporabijo orožje?

Sodobne mirovne operacije presežejo svojo klasično do tedaj prevladujočo vojaško naravo, saj lahko v njih sodelujejo tudi nevojaške strukture, kljub temu pa še vedno temeljijo na privolitvi sprtih strani, nepristranskosti in minimalni uporabi sile (Grošelj 2007, 14). Potekajo tako, da povzročajo čim manj škode in ob uporabi minimalne potrebne sile za dosego ciljev in smotrov mandata mirovne operacije (Grošelj 2007, 16). Jelušičeva (v Marinčič 2005, 50) je zapisala, da mirovne operacije potekajo le z neoboroženimi civilnimi ali vojaškimi opazovalci oziroma z lažje oboroženimi razmejitvenimi vojaškimi silami ali celo z bojnimi skupinami s težkim orožjem.

Kako OZN sodeluje z drugimi mirovnimi in varnostnimi organizacijami?

Kot je že bilo omenjeno, mirovne operacije lahko organizira in izvaja neposredno OZN, lahko pa njihovo organiziranje in izvajanje v okviru regionalizacije oz. delegiranja ali kjer je neposredna vpletenost OZN neprimerna ali neizvedljiva,prepusti regionalnim organizacijam kot so Arabska liga (AL), Organizacija ameriških držav (OAD), Organizacija afriške enotnosti (OAE) oz. Afriška Unija (AU), Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), Skupnost neodvisnih držav (SND), Gospodarskemu združenju zahodnoafriških držav (ECOWAS) in Natu ali koalicijam zainteresiranih držav (Grošelj 2007, 14).

Kako OZN spodbuja udeležbo žensk v mirovnih operacijah?

(UN University)

Varnostni svet je z resolucijo 1325, ki je bila sprejeta 31. oktobra 2000, izrazil svojo pobudo in prizadevanje, da se v mirovne operacije vključi perspektiva spolne enakopravnosti. Velike multidimenzionalne misije so na svojih območjih delovanja, zato da bi pospešili vključevanje žensk v delo, namestili urade, manjše misije pa žariščne točke. Številne misije so začele vzpostavljati ravnovesje med spoloma tudi v sklopu lokalnih policijskih sil in s temi na novo strukturiranimi silami delovati na področjih, kot sta nasilje v družini in trgovanje z ljudmi.

Povečati število žensk, ki bodo sodelovale v mirovnih operacijah na vseh področjih, predvsem pa na ravni odločanja, ostaja ena izmed prednosti OZN. Prva posebna odposlanka generalnega sekretarja je bila imenovana za misijo OZN v Angoli leta 1992. Generalni sekretar OZN države Članice pozval, naj med opazovalke, v mirovne enote in državno policijo, vključijo več žensk. Danes (oktober 2011) v tekočih 16 mirovnih misijah po svetu najdemo 4 posebne odposlanke generalnega sekretarja (v misijah UNMISS – Južni Sudan, UNMIL – Liberija, UNMIT – Timor-Leste, UNFICYP – Ciper) (UN Peacekeeping 2011).

Anja Novak: Vloga žensk v mirovnih operacijah in mirovnih procesih (esej)

Ženske so z vedno bolj pogostimi notranjimi konflikti postale vsakodnevna tarča tako vladnih varnostnih sil kot tudi uporniških skupin in gibanj. Le par dni nazaj smo tako lahko brali o sistematičnem in večkratnem posilstvu več kot šesto žensk s strani varnostnih sil, ki so čakale na izgon na meji med Angolo in Demokratično republiko Kongo. Kljub številčni prisotnosti mirovnikov Organizacije združenih narodov (OZN) v Demokratični republiki Kongo, ti ne morejo preprečiti spolno nasilje nad ženskami, ki je postalo že splošno razširjena rutina (Gettleman 2010). Na mednarodni ravni in predvsem v OZN se problema nasilja nad ženskami v konfliktih zavedajo, kar dokazujejo tudi številne resolucije Varnostnega sveta na to temo (npr. resolucija Varnostnega sveta 1820). Vendar pa se kljub sprejetim odločitvam in predlogom za izboljšanje situacije le-ta postaja vedno hujša.

Eden od predlogov v prej omenjeni resoluciji vključuje tako imenovano spolno perspektivo oziroma gender mainstreaming v izvajanje mirovnih operacij, ki vključuje večje vključevanje žensk v misije ter spodbujanje bolj aktivnega sodelovanja lokalnih žensk v mirovnem procesu. Vendar pa se zastavlja vprašanje, zakaj bi bilo tako vključevanje žensk bolj uspešno pri reševanju konfliktnih situacij? Pri tem se je treba poleg samih razlogov osredotočiti tudi na ovire, s katerimi se srečujejo ženske pri aktivnem udejstvovanju ter praktične primere, ki ponazarjajo njihovo vlogo. V tem eseju bom kot metodo analize preučila primarne in sekundarne vire, ter svoje trditve ponazorila s študijami primerov afriških držav.

Na ravni OZN je problematika vključevanja spolne perspektive prvič našla mesto v resoluciji Varnostnega sveta 1325, ki je bila sprejeta leta 2000. Resolucija 1325 poziva države članice, naj spodbujajo sodelovanje žensk v odločevalskih in mirovnih procesih, integrirajo spolne perspektive in usposabljanj v mirovne misije, zaščitijo ženske v oboroženih spopadih ter vključujejo spolno tematiko v OZN sisteme obveščanja in programov. Nadalje je bila leta 2008 v Varnostnem svetu sprejeta resolucija 1820, ki priznava spolno nasilje kot taktiko vojne ter zahteva odločne akcije proti takemu ravnanju, saj prispeva k zaostrovanju konflikta in ovira vzpostavljanje miru. Prav tako resolucija poziva k večjem vključevanju vojakinj in policistk v mirovne operacije (Varnostni svet 2000; Varnostni svet 2008). Prizadevanja za vključevanje spolne perspektive so zdaj bolj jasno vključena v razprave Varnostnega sveta, resolucije pa so spodbudile tudi države članice, da organizirajo delovne skupine in vzpostavljajo partnerstva z ženskimi organizacijami. Razvijajo se tudi nacionalni akcijski programi, ki bi implementirali omenjeni resoluciji. Sklicevanje na resolucije Varnostnega sveta pa omogoča različnim organizacijam civilne družbe, da zahtevajo možnost sodelovanja v mirovnih procesih (Varnostni svet 2010, 1–5). Na regionalni ravni v okviru Afriške unije se ta tematika odraža v Protokolu k Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev glede pravic žensk v Afriki. V 10. členu z naslovom Pravica do miru se afriške države zavzamejo za aktivno participacijo žensk v vseh vidikih mirovnega procesa. Zavedanje o koristnosti  vloge, ki jo imajo ženske v ohranjanju miru, je v Afriki še posebej pomembno, saj je ravno tam največja potreba po aktivnem vključevanju žensk zaradi številnih konfliktov in množičnega nasilja (Stone in Affa'a Mindzie 2006).

Razlogi v podporo vključevanju žensk v mirovni proces so številčni in temeljijo na temu, da ženske niso samo žrtve, temveč močni akterji na področju miru in varnosti v lokalni skupnosti. Suthanthiraraj in Ayo (2010, 11) v svojem poročilu poudarjata, da je že samo dejstvo, da so ženske tudi državljanke v določeni družbi in da imajo pravico do ne-razlikovanja na podlagi spola, zadostno za njihovo vključevanje v mirovni proces. Sodelovanje žensk v mirovnem procesu izboljša kakovost doseženega sporazuma in poveča možnosti za njegovo uresničitev (Bertolazzi 2010, 9). Ženske v svojem delovanju prečkajo politične meje in so pogosto tiste, ki združujejo polarizirane sprte strani skozi dialog in empatijo ter presegajo etnične, politične in verske delitve pri obravnavanju temeljnih socialnih skrbi. V po-konfliktnih vladah, vključevanje žensk pripomore k legitimnosti institucij, zmanjša vladno korupcijo, razširi politično agendo ter spodbuja posvetovanja pri oblikovanju politik (Suthanthiraraj in Ayo 2010, 14, 18, 36). Primer so lahko pogajanja, ki so sledila nemirom po volitvah v Keniji. Med glavnimi pogajalci je bila tudi mediatorka Graça Machel, ki je pripomogla k oblikovanju neformalnih okroglih miz z ženskami iz različnih ozadij, rezultat katerih je bilo oblikovanje skupne pozicije in strategij glede pravosodnih problemov povezanih s spolom ter imenovanje spolnega svetovalca (Suthanthiraraj in Ayo 2010, 21–4). Po besedah Generalnega sekretarja Ban Ki Moona (v Suthanthiraraj in Ayo 2010, 72–3) lahko prisotnost žensk v mirovnih operacijah zmanjša napetosti in število prekrškov pri preiskavah, olajša pogovore z žrtvami nasilja ter služi kot vzor in inspiracija drugim ženskam in dekletom. Mirovnice imajo lažji dostop do ženskih pripadnic civilne družbe, kar je še posebej pomembno v tradicionalnih, muslimanskih kulturah. Ženske pripadnice imajo tako pomembne naloge komunikacije in zbiranja informacij, nadzora v ženskih zaporih, pomoči bivšim borcem ženskega spola ter mentorstva policistkam (Bertolazzi 2010, 17–8). V poročilu Generalnega sekretarja (Varnostni svet 2010, 18) so dosežki mirovnih operacij ciljno investiranje v podporo participaciji žensk v političnih procesih po-konfliktnih držav (predvsem pri volitvah), podpora vladam pri sprejemanju zakonov za zaščito pravic žensk ter pri oblikovanju posebnih policijskih enot za ukvarjanje z spolnim nasiljem.

Vendar pa je participacija žensk še zmeraj minimalna. Do danes v OZN še ni bilo imenovane ženske kot glavnega mediatorja, število ženskih posebnih poslancev v zadnjih šestdesetih letih je manjše od deset, kot podpisnice pri 21 večjih mirovnih sporazumov v zadnjih dvajsetih letih pa je sodelovalo le 2,4% žensk. Prisotnost ženk v mirovnih operacijah se sicer počasi povečuje, vendar pa je maja letos predstavljala le 2,3% modrih čelad. V zadnjih treh letih pa je opazno dvakratno povečanje števila ženk v policijskih misijah na 8,2 % (Bertolazzi 2010, 12; Suthanthiraraj in Ayo 2010, 17, 73). Povečevanje števila žensk v mirovnih operacijah, ki so posebej usposobljene glede spolnega nasilja je eden temeljnih izzivov držav, ki prispevajo svoje sile (Anderson 2010, 17). Rekrutacija žensk v mirovne operacije OZN je namreč prepuščena državam članicam, ki prispevajo svoje sile. OZN tako nima nobene odgovornosti pri izbiri vojaškega osebja, saj rekrutacija temelji na nacionalnih politikah in trudu za vključevanje žensk, pri čemer je izključenost žensk produkt tradicionalnega dominantnega položaja moških v varnostnih silah. Tudi pri prostih civilnih položajih, države članice večinoma predlagajo moške zaradi kulturnih in institucionalnih ovir kljub pozivom k večji zastopanosti ženskega spola (Bertolazzi 2010, 12–3). V misijah OZN v Sudanu (UNMIS in UNAMID) države članice počasi povečujejo število ženskih pripadnic osebja. Same lokalne ženske so v UNMIS bazi v Kartumu zahtevale večjo rekrutacijo žensk v varnostnem sektorju, ki bi se ukvarjale z problemom nasilja nad ženskami. Obstajajo pa tudi države, ki se trudijo implementirati resolucijo 1325. Kanada s Pearson Peacekeeping Center omogoča znanje in nasvete glede vključevanja spolne perspektive v usposabljanja in izobraževanje ter razvija strategija za spodbujanje participacije žensk. Prav tako ponuja specializirana usposabljanja za policijsko, vojaško in civilno osebje (med 2008 in 2009 je sodelovalo 208 policistov in policistk) (Suthanthiraraj in Ayo 2010, 74–5).

A pri vključevanju žensk ne gre le za izpolnjevanje kvot, temveč za to, koliko so vsebinsko vključene, kakšen dostop do struktur moči imajo, kakšen je njihov prispevek ter njihovo raznoliko ozadje, iz katerega izhajajo. Njihova moč se pokaže šele v neformalnih organizacijah civilne družbe, ločene od političnih struktur, kjer so aktivne pri vključevanju pravic žensk in spolne perspektive v lokalne programe. Pri prenosu svojih znanj in izkušenj naletijo na izzive, kot so kulturne ovire, tradicionalna patriarhalna struktura, minimalna zakonodajna podpora ter pomanjkanje finančnih virov. Zaradi teh ovir v mirovnih procesih sodelujejo z vzporedno diplomacijo (Track II diplomacy), ki zajema neformalni dialog, lokalne mirovne iniciative, aktivizem v skupnosti ter vzporedna posvetovanja. Ženske organizacije in mreže so prav tako pomembne pri izpostavljanju lokalnih varnostnih groženj, pri čemer lahko igrajo pomembno vlogo tudi pri reformah varnostnega sektorja, še posebej pri opozarjanju na spolno nasilje (Suthanthiraraj in Ayo 2010, 10, 15–6, 57). Kvaliteto sodelovanja žensk v Afriki omejujejo tudi revščina, pomanjkanje samozavesti ter nepismenost. Vendar pa bi ravno sodelovanje žensk v odločevalskem in mirovnem procesu omogočilo spodbujanje socialnega razvoja žensk in popolno implementacijo njihovih pravic (Stone in Affa'a Mindzie 2006, 28–9). Pomembnost vloge ženskih nevladnih organizacija se pokaže tudi v mirovnem procesu v Sudanu, kjer so imele te organizacije civilne družbe ključno vlogo pri oblikovanju Gender Expert Support Team. V okviru te ekipe so bile oblikovane prioritete žensk, ki so bile vključene tudi v Darfurski mirovni sporazum (Suthanthiraraj in Ayo 2010, 26–8).

Vključevanje žensk v mirovne procese in operacije prinaša dodano vrednost mirovnim sporazumom in urejanju po-konfliktne družbe. Lokalne ženske prispevajo svoje znanje in izkušnje, delujejo preko različnih konfliktnih razdelitev ter delujejo kot vezivo v družbi, potrebnem za vzpostavljanje in ohranjanje miru. Ženske pripadnice v misijah pomagajo preseči ozko varnostno agendo ter se osredotočajo na ženske in ostalo civilno prebivalstvo, ki najbolj trpi v notranjih konfliktih. A realnost kaže na to, da so ženske še naprej izključene in marginalizirane v mirovnih procesih ter imajo le omejeno moč odločanja. Ženske imajo pomembno vlogo predvsem v neformalnih procesih, njihov prispevek k ohranjanju miru pa ovirajo številne kulturne, politične in institucionalne prepreke. Vendar pa se v prizadevanjih OZN, Afriške unije in sami držav odraža potreba po vključevanju žensk in spolne perspektive v mirovne procese. Sodelovanje večjega števila žensk v mirovnih operacijah ter lokalnih žensk v mirovnih pogajanjih je temeljnega pomena za doseganje trajnostnega mirovnega sporazuma.

Viri

Anderson, Lelitia. 2010. Addressing Conflict-Related Sexual Violence – An Analytical Inventory of Peacekeeping Practice. New York: United Nations. Dostopno prek: http://www.unifem.org/attachments/products/Analytical_Inventory_of_Peacekeeping_Practice_online.pdf (5. 11. 2010).

Bertolazzi, Francesco. 2010. Women with Blue Helmet – The Integration of Women and Gender Issues in UN Peacekeeping Missions. UN-INSTRAW. Dostopno prek: http://www.peacewomen.org/portal_resources_resource.php?id=829 (5. 11. 2010).

Gettleman, Jeffrey. 2010. Hundreds Were Raped on Congo-Angola Border. New York Times, 5. november. Dostopno prek: http://www.nytimes.com/2010/11/06/world/africa/ 06congo.html?_r=1 (6. 11. 2010).

Protokol k Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev glede pravic žensk v Afriki – Protocol to the African Charter on Human and Peoples' Rights on the Rights of Women in Africa. 2005. Dostopno prek: http://www.africa-union.org/root/au/Documents/Treaties/Text/Protocol%20on%20the%20Rights%20of%20Women.pdf (6. 11. 2010).

Stone, Lee in Mireille Affa'a Mindzie. 2006. Women in Post-Conflict Societies in Africa. The Centre for Conflict Resolution in United Nations Development Fund for Women. Dostopno prek: http://www.peacewomen.org/portal_resources_resource.php?id=827 (5. 11. 2010).

Suthanthiraraj, Kavitha in Cristina Ayo. 2010. Promoting Women's Participation in Conflict and Post-Conflict Societies – How Women Worldwide are Making and Building Peace. Global Action to Prevent War, NGO Working Group on Women Peace and Security in Women’s International League for Peace and Freedom. Dostopno prek: http://www.peacewomen.org/publications_advocacy_document.php?id=39 (5. 11. 2010).

Varnostni svet. 2000. Resolucija 1325, S/RES/1325/2000. Dostopno prek: http://www.un.org/events/res_1325e.pdf (6. 11. 2010).

Varnostni svet. 2008. Resolucija 1880, S/RES/1820/2008. Dostopno prek: http://www.ifuw.org/advocacy/docs/UN_SC_Resolution1820.pdf (6. 11. 2010).

Varnostni svet. 2010. Women and peace and security – Report of the Secretary-General, S/2010/498. Dostopno prek: http://daccess-dds-ny.un.org/doc/UNDOC/GEN/ N10/540/24/PDF/N1054024.pdf?OpenElement (6. 11. 2010).

Tanja Štefanič: Vloga žensk pri grajenju miru (esej)

"After the genocide, women rolled up their sleeves and began making society work again."
– Paul Kagame, President of Rwanda

Udeležba ženska na področju vzpostavljanja miru je stara toliko, kot njihove izkušnje z nasiljem. Zaradi širjenja kolonializma in takšnega državnega sistema širil po svetu, so ženske pogosto zgubile njihovo tradicionalno vlogo v vodenju in grajenju miru v njihovih skupnosti. Globalna pozornost glede vprašanj spola v kontekstu sodelovanja pri oblikovanju miru in varnost je predvsem v zadnjih dvajsetih letih naredila dolgo pot.  V začetku 90. let so v konfliktih na Balkanu, Bližnjem vzhodu in Afriki hitro spoznali, da  so oboroženi spopadi bolj usmerjeni na civilno prebivalstvo. Pri ženskah in dekletih je bilo še posebej ugotovljeno, da morajo prenašati nepredstavljivo trpljenje med spopadi. Tako je po spodbudah iz devetdesetih Varnostni svet ZN leta 2000 sprejel resolucijo 1325 na temo o ˝ženskah, miru in varnosti˝, ki obravnava vpliv vojne na ženske in poudari pomen njihove udeležbe v mirovnih operacijah ZN. Resolucija prav tako priznava prispevek lokalnih žensk do odločanje pri preprečevanju sporov in njihovo aktivno vlogo pri izgradnji lokalnih zmogljivosti kot del teh mirovnih operacij in izgradnje miru. Istega leta je 1998 Rimski statut o ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča priznal posilstvo in drugo spolno nasilje, ki se pojavlja v povezavi z vojno, kot zločin proti človeštvu.

V nasprotju z splošnim prepričanjem, so ženske tako udeleženke kot žrtve oboroženih spopadov. Prav tako so pomembni akterji po konfliktu, saj delujejo kot dejavniki sprememb. Kot žrtve, so ženske še posebej občutljive na grožnje z nasiljem. Na primer, spolno nasilje je še vedno velik problem v oboroženih spopadih, kar se kaže v tisočih otrocih, ki so plod posilstva in predstavljajo naraščajoče tveganje za okužbo z HIV/AIDS v konfliktnih okoljih. Ženske aktivno sodelujejo tudi v oboroženih spopadih. Za primer: ženske naj bi predstavljale eno tretjino članov FRAC-a in do 30 odstotkov bojne sile v El Salvadorju in poleg tega je okoli 12 odstotkov RUF-ovcev v Sierra Leone žensk. Ko se ženske (˝bojevnice˝) vrnejo nazaj v civilno življenje, se spopadajo z mnogimi izzivi in so pogosto stigmatizirane v svojih skupnostih (UNA – Canada 2007, 2 – 3). Ženske prav tako igrajo pomembno vlogo kot akterji v spremembah. Glede na Poročilo  generalnega sekretarja o ženskah, miru in varnosti iz leta 2004, lahko ženske opozorijo na napetosti pred izbruhom sovražnosti z zbiranjem in analiziranjem zgodnjih informacij/opozoril o potencialnih oboroženih konfliktih. Ženske imajo pomembno vlogo tudi pri gradnji novih zmogljivosti v skupnosti, da preprečijo novo ali ponavljajoče se nasilje. Ženske organizacije lahko pogosto navežejo stik z strankami v konfliktu in posredujejo med vladami in Združenimi narodi. Ženske lahko pomagajo tudi otrokom, prizadetim v konfliktu, pri ponovni vključitvi v civilno življenje. V nekaterih kulturah (islam) ˝se pokaže, da so pripadnice mirovnih sil v odnosu do lokalnih žensk in otrok precej uspešnejše kot moški, saj ti z lokalnimi ženskami navadno ne smejo komunicirati, pripadnicam misije pa je to v določenih primerih omogočeno˝ (Isaksson v Vuga 2008, 24). Vloga žensk je še večja, kadar so vključene že v zgodnje faze mirovnih misij. Vendar pa so ženske pogosto marginalizirane od začetnega planiranja misij, mirovnih pogajanj in izvajanja mirovnih procesov.

V začetku leta 2006 so ženske predstavljale približno 1 odstotek vojaškega osebja in 4 odstotke policijskega osebja v mirovnih operacijah ZN. Predstavljajo 30 odstotkov mednarodnega civilnega osebja in 28 odstotkov na nacionalni ravni rekrutiranega osebja. Medtem ko mnogi menijo, da je premalo žensk na vseh ravneh mirovnih operacij ZN, se njihovo sodelovanje kljub temu povečuje (UNA – Canada 2007, 4). Dejansko so bili Združeni narodi tisti, ki so leta 2007  razporedili prve vse-ženske mirovne sile, ki so bile sestavljene iz 105 indijskih policistk, v Liberijo (voanews.com). Ta razporeditev pošilja jasno sporočilo: ženska lahko prinese edinstvene koristi na konfliktne območja. 

Svetovalka glede vprašanj spola za Združene narode Comfort Lamptey opaža, da imajo mirovnice v mnogih družbah dodatno prednost – postale so vzornice.  Tako so na primer prebivalke Vzhodnega Timorja potrdile, da je dejstvo, da so tam imeli ženske mirovnice, pripomoglo k spodbuditvi in oživitvi svojih ambicij, k vključitvi v lokalno policijo ter pripomoglo k grajenju Timorja. Te mirovnice so domačinke videle kot vzornice (voanews.com). Povečanje števila žensk, zaposlenih v vojaških komponentah mirovnih operacij, je v (bojnem) teku. Države, ki prispevajo svoje čete redkokdaj izpolnjuje število prošenj za ženske, ki jo je podal oddelek Zn za ohranjanje miru. Najuspešnejše pri tem so (začuda – manj razvite države) Indija, Pakistan, Nepal, Nigerija, Gana in Etiopija (voanews.com). 

Pa poglejmo še bolj civilno raven. Ženske so pogosto v centru nevladnih organizacij, ljudskih protestov, volilnih referendumov in drugih državljanskih gibanj, katerih pojav se je povečal s svetovnim širjenjem demokracije. Ker ženske pogosteje prekašajo moške v številu po konfliktu, pogosto vodijo in izvajajo implementacijo katerega koli mirovnega sporazuma kar na kraju samem; tako imajo ženske odgovornost, da so bistven del mirovnega procesa. Tako je na primer Aloisea Inyumba, ko je bila še ministrica za enakost in socialne zadeve v Ruandi, ustanovila programe za pokop mrtvih ljudi, našla dom za več kot 300.000 otrokov brez staršev in naselila begunce po genocidu 1994. Tudi Nanda Pok vodi prizadevanja za spodbujanje udeležbe žensk v političnem procesu Kambodže. Tako je njena organizacija Women for Prosperity izučila več kot 5000 žensk za politične funkcije, vključno z 64 odstotki žensk, ki so bile izvoljene v lokalne svetove občin februarja 2002. Družboslovne raziskave kažejo, da so ženske na splošno bolj pripravljene sodelovati kot moški in so tako bolj nagnjene k konsenzom in kompromisom. Ženske pogosto uporabijo svojo vlogo matere, da sežejo preko mednarodnih meja in notranje razdeljenih območij. Vsako prizadevanje za premostitve razlik, čeprav so sprva neuspešne, nas uči nove lekcije in vzpostavlja povezave, katere bodo gradili v prihodnje. Luz Méndez, edina ženska pogajalka v pogovorih o končanju desetletja dolge civilne vojne v Gvatemali, je bila sposobna zgraditi soglasje med predstavniki sprte strani, civilne družbe in Združenih narodov. To ji je uspelo z oblikovanjem individualne strategije, s katero je spodbudila te različne stranke, naj v mirovnih procesih uporabijo ženske. Končne pogodbe so tako vsebovale neprecedenčne zaveze za enakost med spoloma.  Življenje in delo v bližini izvora konflikta daje ženskam prednost, da zagotavljajo bistvene informacije o dejavnostih, ki vodijo do oboroženih spopadov ter da zapisujejo dogodke v času vojne, vključno z zbiranjem dokazov na prizorišču vseh teh (vojnih) krutosti in zločinov. Ženske lahko tako igrajo pomembno vlogo pri mobilizaciji skupnosti za začetek procesa sprave in obnove skupnosti, ko se sovražnosti končajo. Na Kosovu je svoj pogum izkazala pediatrinja Vjosa Dobruna, ki je zbrala dokaze žrtev na mestih pokolov in drugih grozot, zaradi česar je postala tudi tarča srbske specialne policije. Kasneje je postala ena izmed treh žensk, ki so jih ZN imenovali v Joint Interim Administrative Structure za Kosovo, za ministrico, pristojno za krepitev demokracije in civilne družbe. Mnogi dojemajo status žensk kot drugorazredne državljane. Ironično pa je to vir moči, ki je ženske naredil spretne pri iskanju inovativnih načinov za spopadanje s težavami. Ker ženske (ponekod) ne skrivajo znotraj prevladujoče usmeritve, jih tisti na oblasti smatrajo za manj nevarne in jim pustijo delati nemoteno in skoraj brez ˝radarskega˝ nadzora. Ženske so prav tako motivirane za zaščito svojih otrok in zagotavljanje varnosti za njihove družine. Velikokrat gledajo, kako njihove sinove in može vzamejo za borce ali vojne ujetnike; mnogi se ne vrnejo, zato ženskam ostane skrb za preostale otroke in starejše. Kadar je posilstvo uporabljeno kot taktika vojne za ponižanje sovražnika in ustrahovanje prebivalstva, postanejo ženske tudi same tarče. Kljub temu - ali ravno zaradi tega (krute izkušnje mnogih, ki so preživeli nasilen konflikt) se ženske na splošno nočejo odreči prizadevanjem za mir (Hunt Alternatives Fund n.d.).

Ženske so žrtve neverjetno grozljivih zločinov in krivic v konfliktnih situacijah. Kot begunci, notranje razseljene osebe, borci, vodje gospodinjstva in skupnosti, aktivisti in graditelji miru, moški in ženske konflikt doživljajo drugače. Ženske imajo redko iste vire, politične pravice, avtoriteto ali nadzor nad njihovim okoljem in potrebami, kot jih imajo moški. Poleg tega njihove obveznosti za družino omejujejo njihovo mobilnost in zmožnost, da se zavarujejo. Medtem ko je približno sto milijonov ljudi umrlo v vojnah v zadnjem stoletju, moški in ženske pogosto umirajo zaradi različnih vzrokov in so mučeni in zlorabljeni na različne načine (biološko, psihološko, družbeno). Medtem ko je več moških ubitih v vojnah, ženske pogosto doživljajo nasilje, prisilne nosečnosti, ugrabitve in spolne zlorabe ter razne oblike suženjstva. Njihova telesa, namerno okužena z virusom HIV oziroma aidsom ali z otrokom, spočetim zaradi posilstva, uporabljajo kot pisemske kuverte, da domnevnemu sovražniku pošljejo sporočilo. Škodo, molk in sram, ki ga ženske doživijo v vojni, je predirljiv; njihova odškodnina skoraj neobstoječa (UNIFEM 2002).

Ženske preživljajo grozo in obnavljajo v vojni razdejana območja na načine, ki so vsekakor vredni praznovanja in dokumentiranja. Ženske nimajo več izbire, kot da tako storijo, čeprav se jim godi krivica, saj dobijo premalo sredstev, da bi še izboljšala svoja dejanja. So pa temelj družbe, saj predstavljajo polovico prebivalstva. V veliki večini primerov so vodje skupnosti, z formalno in neformalno avtoriteto ter so spretne pri premostitvi etničnih, verskih, političnih in kulturnih razlik. Zaradi manjvrednega gledanja nanje imajo tudi dostop do nekaterih pomembnih podatkov in v veliki meri vlagajo v preprečevanje, ustavljanje in okrevanje po konfliktu. Ženske, ki pa sodelujejo z oboroženimi silami v konfliktu (na primer Modre čelade) pa odsevajo pogum, saj prekinjajo stereotipsko razmišljanje, da vojne bíjejo samo moški ter zaradi vseh svojih sposobnosti dodobra pripomorejo k grajenju miru.

Viri

Hunt Alternatives Fund. n.d. The vital role od women in peace building. Dostopno prek: http://www.huntalternatives.org/pages/460_the_vital_role_of_women_in_peace_building.cfm (6. 11. 2010).

Varnostni svet. 2000. Resolucija 1325, S/RES/1325/2000. Dostopno prek: http://www.un.org/events/res_1325e.pdf (6. 11. 2010).

UNA – Canada. 2007. Women’s Issues in Peacekeeping and Peacebuilding. Dostopno prek: http://www.unac.org/peacekeeping/en/pdf/academic_publication/chapter7.pdf (5. 11. 2010).

UNIFEM (United Nations Development Found for Women). 2002. Women, War and Peace: The Independent Experts’ Assessment on the Impact of Armed Conflict on Women and Women’s Role in Peacebuilding. Dostopno prek: http://www.reliefweb.int/rw/lib.nsf/db900sid/LGEL-5FMCM2/$file/unicef-WomenWarPeace.pdf?openelement (5. 11. 2010).

Voanews.com. 2007.  Women Peacekeepers Can Work With Female Victims, Set Example for Male Colleagues. Dostopno prek: http://www.voanews.com/english/news/a-13-2007-03-12-voa65-66543917.html (5. 11. 2010).

Vuga, Janja. 2008. Integracija načela enakosti spolov spolov – Vloga žensk v oboroženih silah. Revija Slovenska vojska 16 (11): 23–5. Dostopno prek: http://www.mors.si/fileadmin/mors/pdf/revija_sv/2008/sv08_11.pdf  (6. 11. 2010).

Teja Palko: Vloga žensk v mirovnih operacijah (esej)

Kljub temu da se zdi, da je današnja družba zelo liberalna in napredna se še vedno pojavljajo določeni stereotipi glede ženskih pripadnic v oboroženih silah ali njihovo sodelovanje v mednarodnih mirovnih operacijah in sodelovanje v pokonfliktni obnovi. Še vedno se predvideva, da določene naloge opravljajo samo moški in nekatere samo ženske. To se odraža tudi v konkretnih primerih na področjih kjer potekajo mirovne operacije, saj je v samo delovanje vključenih malo žensk, še manj pa uporabljajo za pokonfliktno obnovo lokalne prebivalke. Vojska je skozi zgodovino veljala kot najbolj tipična moška družbena institucija. Da lahko v mirovnih operacijah sodelujejo ženske, se morajo spremeniti predstave družbe same – vrednote in prepričanja.

Na vlogo žensk v mirovnih operacijah vplivajo demografski vzorci, saj ko število moških ne zadostuje povpraševanju za vojaško silo ali za ukvarjanje na civilni ravni so vpoklicane ženske, oziroma imajo večje možnosti, če se povečajo potrebe po pripadnikih v mirovnih operacijah. Pomembne so tudi karakteristike delovne sile. Večji kot je procent žensk med delovno silo, večja naj bi bila njihova zastopanost v vojski in mirovnih operacijah. Zastopanost žensk v mirovnih operacijah naj bi bila odvisna od gospodarskih dejavnikov. V obdobju visoke zaposlenosti obeh spolov imajo ženske večjo možnost služenja v mirovnih operacijah, kot pa če je brezposelnost visoka, kar pomeni da je večja pripravljenost služenja v vojski s strani moških. Eden pomembnejših dejavnikov je kultura. Enakost spolov je družbeno konstruirana. To pomeni, da družba določa do katere stopnje je katero delo primerno za določen spol. Večji kot je pomen delitev dela glede na spol v družbi, tem manjši je poudarek na individualnih razlikah in večja je zastopanost žensk v vojski in mirovnih operacijah. Pomembno je tudi kako določena kultura gleda na družinsko vlogo. Saj v marsikateri kulturi povezujejo ženske z družinskimi vrednotami in normami. V narodih kjer je značilno zavlačevanje oblikovanja družine je večja zastopanost s strani žensk. Vloga žensk je bila primarno povezana z rojevanjem in skrbjo za otroke, ne pa za bojevanje in z varnostjo povezanimi stvarmi. Bolj kot je družba tradicionalna manjša je verjetnost vstopa žensk v vojsko in sodelovanje v mirovnih operacijah (Segal 1995, 757–75). 

»Argumenti tradicionalistov opozarjajo, da so oborožene sile tradicionalno moško okolje, ki je bilo glede tega lete nedotakljivo. Z vstopom žensk v njihovo okolje je treba prilagoditi določena utečena pravila in spremeniti nekatere vzorce vedenja, hkrati pa se pojavi strah pred morebitno večjo uspešnostjo žensk« (Kontnik v Vuga, 2008b, 32). Obstaja več takšnih argumentov zakaj ženske niso primerne za naloge varovanj: moški naj bi ščitili ženske, z njihovo prisotnostjo se slabi moško tovarištvo, da so bolj ranljive in fizično šibke, na njih imajo učinki smrti večji vpliv, stroški prilagajanja opreme, vključenost žensk v vojsko bi lahko drugim državam delovala kot šibka, ljubezenske zveze, vprašanje materinstva, slabljenje kohezivnosti. To so seveda argumenti, ki so neposredno vezani na pripadnice vojske, ampak jih lahko prenesemo tudi na ostale civilne predstavnice ženskega spola, ki sodelujejo v mirovnih operacijah, saj je situacija zelo podobna.

»Glede na to, da imajo v mednarodnih mirovnih operacijah tradicionalno vidnejšo vlogo moški, je poudarjena vloga žensk tako pri preprečevanju konfliktov kot pokonfliktni stabilizaciji, in sicer med pripadnicami mirovnih sil ter lokalnimi prebivalkami. Pri tem je pomembno poudarit, da so lokalne ženske tiste, ki med spopadi oziroma vojno ostanejo doma in se ukvarjajo s težavami skupnosti ter tako med pokonfliktno obnovo prav one najbolj poznajo težave lokalnega okolja. Prav tako poznajo okoliščine dogodkov med spopadi in bi morale biti nepogrešljiv del pogajanj, pokonfliktne stabilizacije, obnove in rehabilitacije družbe« (Valenius v Vuga, 2008a, 24).

Z resolucijo 1325, ki jo je Varnosti svet sprejel leta 2000 so potrdili, da ženske igrajo pomembno vlogo pri preprečevanju in reševanju konfliktov v izgradnji miru in da je pomembno njihovo enakopravno sodelovanje in celostno vključevanje pri vseh prizadevanjih za ohranitev in spodbujanje miru in varnosti ter da je potrebno povečati njihovo vlogo pri sprejemanju odločitev. Ženske so pomembne tudi v operacijah kriznega odzivanja. Z novimi vlogami in nalogami oboroženih sil bo stopilo v ospredje tudi razumevanje socialnih razmerij v družbi (v mirovnih operacijah) in glede na to, da so ženske bolj dovzetne za ta vprašanja, bi to tudi lahko bila ena od ženskih prednosti pred moškimi. Ženske se lažje poistovetijo z drugimi ženskami in otroci v raznih problemih, ki so jih doživeli v času konfliktov. Sem spadajo primeri posilstva in druga grozodejstva, ki so značilna za vojno obdobje. Ženske igrajo pomembno vlogo v deželah, kjer prevladuje islam, saj moški načeloma ne smejo stopiti v kontakt s tamkajšnjimi predstavnicami ženskega spola. Ženske, ki sodelujejo na takšnih področjih dajejo domačinkam vzor in s tem ožijo tradicionalni pogled delitve dela med spoloma. »Ženske naj bi bile dojemljivejše za socialne probleme, zdravstvo in šolstvo ter zato primernejše za reševanje določenih tipov težav, na drugi strani pa naj bi bili moški tradicionalno bolj usmerjeni v ekonomske in varnostne teme« (Vuga, 2008a, 25). Kot je prikazano v knjigi Women and Nation-building, ženskam v Afganistanu manjka pismenost in izobrazba, nimajo zadostnih pravic, so pod kontrolo moških, ne smejo zapustiti svojih domov. (Bernard in drugi 2008, 21) Pri vseh teh naštetih dejavnosti pa lahko pomagajo ženske v mirovnih operacijah s tem, da kažejo enakopravnost med spoloma, s tem ko se udeležujejo v pokonfliktnih obnovah in različnih operacijah vzpostavljanja miru in varnosti ter odločanju. Ženske v mirovnih operacijah pomagajo zagotavljati zaščito in pomoč ženskam nekdanjih borcev med demobilizacijo in reintegracijo v civilno življenje. Pomagajo ženskam katerih možje so v zaporih. Odzivajo se na potrebe žrtev spolnega nasilja, kar vodi do večjega poročanja in ozaveščanja in do nižje stopnje takšnih dejanj. Kljub temu da so ženske še vedno v manjšini v vojski, pa v mirovnih operacijah sodelujejo v civilnih vlogah kot so zaposlovanje žensk, logistika, človekove pravice, informacije javnega značaja, institucionalna reforma, medicina, politični procesi in druge. Za nujnost sodelovanja žensk v mirovnih operacijah kažejo tudi posamezne statistike iz določenih predelov sveta, kjer so se dogajali konflikti. Kljub temu da se Združeni narodi in drugi z raznimi konvencijami, kot sta konvenciji 1325 iz leta 2000 in konvencija 1820 iz leta 2008 prizadevajo za enakopravnost spolov v vseh kategorijah in fazah mirovnih operacij, pa so podatki ZN narodov naslednji: okrog 10% oseb ki se pogajajo za mirovne operacije je žensk, manj kot 3% podpisnikov mirovnih sporazumov so ženske, nobena ženska do zdaj še ni bila imenovana kot mediator za mir v ZN, spolno nasilje povzroča spore in ohranja negotovost in ima gospodarsko, socialni, kulturni in medgeneracijski vpliv, ženske in otroci se ne počutijo varno, civilisti predstavljajo največjo skupino žrtev v vojnah, ženske in dekleta so uporabljene kot taktika za vojno maščevanje, poniževanje, ustrahovanje in kaznovanje (UNIFEM). Pomembnost sodelovanja žensk v mirovnih operacijah je torej zato, ker je večino prizadetih v oboroženih spopadih predstavljajo civilisti, ženske in dekleta pa so tarče spolnega nasilja. Kljub prizadevanju, da bi bila zastopanost žensk na vseh ravneh v nacionalnih, regionalnih in mednarodnih institucijah ter mehanizmih za preprečevanje, obvladanje in reševanje konfliktov enakovredna z moškim spolom je resnično daleč od želja. Za zagotovitev enakopravnosti spolov pri participaciji v pogajanjih, mirovnih sporazumih, premirjih, pri prepoznavanju specifičnih koristi spolov, in njihovo implementacijo, enakopravnost spolov v vodstvu mednarodnih operacij, pri načrtovanju in organizaciji, zahtevek po povečanju ženskih strokovnjakinj v mirovnih operacijah, osveščanje javnosti je podal Namibijski načrt (Deklaracija iz Windhoek-a). Resolucija varnostnega sveta ZN 1325 (2000) dopolnjuje ta načrt in ga naredi legalnega. V njem pozivajo k večji vključenosti žensk v preprečevanje in razreševanje konfliktov, poudarjajo dodatno zaščito žensk, ki so najbolj izpostavljene v konfliktih, pomoč v ponovni reintegraciji in rekonstrukciji. Poudarek je na mirovnih operacijah, medtem ko resolucija Varnostnega sveta ZN 1820 (2008) izpostavlja neenakopravnost spolov in se bolj osredotoča na vojaške operacije. ZN tudi podajo podatek da v mirovnih operacijah služi med uniformiranim osebjem 2.000 žensk, med civilnimi uslužbenci pa je žensk več kot 5.000.

V pogled sem vzela podatke glede žensk v mirovnih operacijah ZN. Leta 2001 je 27,6%, kar je bilo 1157 od 4186 civilnih uslužbencev žensk, ki so delale v mirovnih operacijah. Kar je bilo vsekakor več kot le dobri 3% uniformiranih žensk, ki so služile v vojski. Od leta 1970 se povečuje število civilnih uslužbenk na mirovnih operacijah. Pomembni so podatki za mirovno operacijo UNTAG v Namibiji (1989-90) kjer je bilo 60% profesionalnega osebja žensk, začetek mirovne operacije UNOMSA v Južni Afriki (1992-1994) kjer so ženske predstavljale 53% civilnih uslužbencev. Do leta 1993 je bila ena tretjina civilnih uslužbencev na vseh mirovnih operacijah ZN žensk. Kljub veliki udeležbi žensk pa je le majhen procent tistih, ki so bile na vodilnih položajih. Glede problema v enakopravnosti spola obstaja več različnih teorij. Ženske pa sodelujejo kot že rečeno v civilni policiji, pri nadzoru volitev, človekovih pravic, humanitarnih zadevah, informacijski tehnologiji, administraciji, pravnih, zdravstvenih in logistični zadevah. Obstaja pa nekakšna povezava med tem koliko žensk služi v nacionalni vojski in kolikšno število se jih nato vključi v mirovne operacije. (Leijenaar 2002)

Porter opozarja tudi, da niso vse ženske primerne za vzpostavljanje miru z mirnimi sredstvi, saj so v raznih državah po Afriki in drugod organizirane v oborožene sile ali gverilska bojevanja in se dejansko ne razlikujejo od moških. To je tudi dokaz, da se v vojni lahko tako kot vojaki tudi vojakinje izkažejo in da delitev na spol ni primerna. Zadnje desetletje so bile ženske in dekleta del oboroženih sil v 38 državah od 55 kjer so potekali notranji konflikti. Poudarja pa univerzalno vlogo žensk kot primernih oseb za mirno reševanje sporov, k miru naj bi prispevale z učenjem, gradnji skupnosti, razrešitvi konflikta in preprečitvi ponovne vzpostavitve nasilja, vodenje dialoga med sprtimi stranmi. Ženske naj bi bile tiste, ki po koncu vonje začnejo ponovno skupaj sestavljati koščke življenja. Njihova vloga pa naj bi bila delovanje v ozadju, saj niso na vodilnih funkcijah. (Porter 2007, 3–4)

Vloga žensk v mirovnih operacijah je torej odvisna od samega okolja in dojemanja družbe, mišljenja in norm, njene kulture, dojemanja kaj je legitimno in kaj ne, kaj je dovoljeno in katere službe lahko opravlja določen spol. Bolj kot so družbe tradicionalne, bolj so zaprte in bolj v nekem smislu konservativne do zmožnosti dela žensk v določenih poklicih in nalogah. Kljub temu, da obstajajo razni podatki, da so ženske sposobne in celo v nekaterih delih boljše opravljajo naloge v mirovnih operacijah, je delež žensk še vedno neenakovredno zastopan v pokonfliktnih obnovah, pogajanjih, dogovorih in reševanjih sporov. Ženske lahko pomagajo rešiti probleme in izvedeti informacije od domačink v bolj zaprtih okoljih in družbah kjer prevladujejo drugačne norme in druga vera kot je na primer islam, kjer je prepovedan stik moških z ženskami, kjer se pojavljajo velike razlike med enakovrednostmi spoloma. Ženske predstavnice v takšnih nalogah dajejo vzor domačim prebivalstvom. Imajo ključno vlogo pri reševanju njihovih problemov, ki so se zgodili v času oboroženih konfliktov in spopadov. Stik z lokalnimi ženskami je definitivno zelo pomemben, saj so bile ravno one doma na območju v času agresije in imajo ključne informacije o tem času, medtem ko so moški v večinoma sodelovali v vojni. Pomembnost žensk je, ker je večina agresije uperjena ravno proti ženskemu spolu in otrokom, torej civilnim prebivalcem. Zaščita žensk, otrok in civilnega prebivalstva je izražena v človekovih pravicah, ki so obče veljavna ter raznih konvencijah, ki so jih sprejeli Združeni narodi in druge organizacije. Države se trudijo zaščititi civilno sfero v vseh možnih pogledih, ampak še vedno obstajajo razlike med tem kar je napisano na papirju v raznih pogodbah in konvencijah v primerjavi z realnostjo.

Viri

Bernard, Cheryl,Seth G. Jones,OlgaOliker, Cathryn Quantic Thurston, Brooke K. Stearns in Kristen Cordell. 2008.Women and nation-buliding.Santa Monica, Arlington in Pittsburgh:Rand Corporation. Dostopno prek: http://www.rand.org/pubs/monographs/2008/RAND_MG579.pdf (12. 10. 2011).

Leijenaar, Annette H.. 2002. Women's participation on peacekeeping forces. Dostopno prek: www.oocities.org/womenpeacekeeping/ppleijenaar.doc (22. 12. 2010).

Porter, Elisabeth. 2007. Peacebuilding: women in international perspective. Padstow in Cornwall: TJI Digital.

Segal Wechsler, Mady. 1995. Women's Military Roles Cross-Nationally: Past, Present, and the Future. Gender and Society 9 (6).

UNIFEM (United Nations Development Found for Women). n.d.  Peace opearations. Dostopno prek: http://www.unifem.org/gender_issues/women_war_peace/peace_operations.php (2. 11. 2010).

Varnostni svet. 2000. Resolucija 1325, S/RES/1325/2000. Dostopno prek: http://www.un.org/events/res_1325e.pdf (6. 11. 2010).

Vuga, Janja. 2008a. Integracija načela enakosti spolov spolov – Vloga žensk v oboroženih silah. Revija Slovenska vojska 16 (11): 23–5. Dostopno prek: http://www.mors.si/fileadmin/mors/pdf/revija_sv/2008/sv08_11.pdf (6. 11. 2010).

Vuga, Janja. 2008b. Vloga spola v oboroženih silah. Revija Slovenska vojska 16 (12): 31–3. Dostopno prek: http://www.mors.si/fileadmin/mors/pdf/revija_sv/2008/sv08_12.pdf (6. 11. 2010).

Deklaracija iz Windhoek-a –  Windhoek Declaration. 2000. Dostopno prek: http://www.un.org/womenwatch/osagi/wps/windhoek_declaration.pdf (27. 10. 2010).

Tjaša Lampret: Vloga spola v mirovnih operacijah (esej)

Sodelovanje v oboroženih silah je bilo skozi zgodovino v veliki meri v domeni moških. Vuga (2008b, 31) pravi, da se je s profesionalizacijo vojske situacija vsaj deloma spremenila. Ženskam je bilo omogočeno dokazati in pokazati svojo konkurenčnost na področju obrambnih sil. Pri tem pa so mnenja glede pozitivnih učinkov žensk v vojski še vedno deljena. Spraševanje o upravičenosti povečane vloge žensk znotraj oboroženih sil je vedno tudi odraz splošnih prepričanj o vlogi žensk v družbi. Podobne dileme se pojavijo tudi pri ženskah v mirovnih operacijah. V eseju bom z analizo in interpretacijo primarnih in sekundarnih virov odgovorila na vprašanje, kakšen je položaj žensk mirovnic v svetu in kaj, če sploh, se od njih pričakuje v mirovnem procesu. Pri tem mi bo kot osnova služila Resolucija Varnostnega sveta 1325. Njeno uresničevanje bom skušala ponazoriti s konkretnimi primeri o delovanju žensk v mirovnih operacijah in upoštevanju lokalnih žensk v mirovnem procesu.

Leta 2000 je Varnostni svet soglasno sprejel Resolucijo 1325 o vlogi žensk v mirovnih operacijah, kar je precej pomemben dosežek. Varnostni svet je namreč prvič v svoji zgodovini celotno razpravo posvetil vlogi žensk v oboroženih spopadih in pokonfliktni obnovi. Še večji pomen pa predstavlja dejstvo, da je resolucija kot dokument Varnostnega sveta splošno zavezujoča za vse države članice Združenih narodov (ZN) (Cohn, Kinsella in Gibbings 2004, 130–2). Resolucija države članice ZN poziva k večji zastopanosti žensk na vseh nivojih odločanja v zvezi s preprečevanjem in razreševanjem konfliktov (Resolucija 1325, 1. točka). To vključuje tudi povečano število žensk v operacijah ZN – tako v vojaški kot civilni komponenti (Resolucija 1325, 4. točka). Resolucijo bi lahko uvrstili v del širših aktivnosti ZN, t. i. gender mainstreaming, ki pomeni stalno ocenjevanje učinkov zakonodaje, politik in programov ZN na moške in ženske. Izkušnje moških in žensk naj bi bile upoštevane tako v fazi oblikovanja in implementacije kot tudi v fazi ocene politik s ciljem uveljavitve enakosti spolov (Cohn, Kinsella in Gibbings 2004, 134).

Resolucija 1325 tako ženske ne postavlja zgolj v vlogo žrtev konfliktov, čeprav poziva tudi h končanju in preganjanju spolnega nasilja (Resolucija 1325, 10. in 11. točka), ampak jim namenja vlogo aktivnih udeleženk v mirovnem procesu. Pri tem pa je najpomembnejše vprašanje implementacije zahtev v resoluciji. ZN so akcijski načrt o implementaciji sprejeli leta 2005, nacionalne akcijske načrte pa so doslej sprejele tudi Velika Britanija, Danska, Švedska, Norveška, Fidži, Kanada in Avstrija. Nekaj držav se je povezalo v skupino Prijatelji 1325, ki si je zadala nalogo promocije uresničevanja resolucije na globalni ravni. Doslej je bilo uresničevanje resolucije s strani ZN precej nesistematično. Problem predstavlja nezadostno financiranje vprašanj, povezanih z vlogo spola. Leta 2005 je imelo deset od osemnajstih mirovnih operacij ZN tudi osebje, ki je bilo zadolženo za naloge glede spola, določene misije so imele poseben mandat za zaščito žensk in otrok (npr. Timor Leste, Afganistan, Burundi). Vprašanj žensk se je Varnostni svet dotaknil v resolucijah o Darfurju in Demokratični republiki Kongo (Binder, Lukas in Schweiger 2008, 26–7). Vendar pa se pri omenjenih resolucijah spet kaže problem stereotipne predstave žensk kot žrtev. Zato se predvsem nekatere nevladne organizacije trudijo emancipirati lokalne prebivalke. Znotraj ZN organizacija Women's International League for Peace and Freedom širi informacije o Resoluciji 1325 lokalnim ženskim organizacijam, nevladne organizacije se zavzemajo za prevod resolucije v čim več jezikov, kar bi izdatno pripomoglo k večji osveščenosti (Cohn, Kinsella in Gibbings 2004, 133).

Z oblikovanjem mirovnih operacij z razširjenim mandatom, ki poleg vojaških zajema tudi širok spekter civilnih nalog, se je pojavila priložnost za povečano vlogo žensk. S tem pa se hkrati utrjuje delitev dela na moške in ženske naloge – v vojaški komponenti je žensk še vedno za vzorec (Olsson 2000, 1–2). Pri tem je ključnega pomena vprašanje, ali so ženske primerne za opravljanje najzahtevnejših bojnih nalog. Vuga (2008a, 32) meni, da vprašanje fizične in psihične vzdržljivosti ni stvar spola, ampak vsakega posameznika posebej. Prav tako s študijami ni mogoče dokazati, da vstop žensk v praviloma moško okolje slabi kohezivnost enote (ibidem). Tudi sama sem mnenja, da pri bojnih nalogah ni potrebno delati razlik na osnovi spola. Vsak, ki zadosti predpisanim pogojem, je dokazal svoje sposobnosti in bo lahko zadovoljivo opravljal naloge. Res je, da bi tu lahko problem predstavljala pretirana zaščitniška drža moških kolegov, a če se ženska pri nalogi dokaže, to spremeni še tako trdovratne moške predsodke o ženski šibkosti.

Na število žensk v vojaški komponenti mirovnih operacij vpliva tudi njihov status znotraj oboroženih sil držav članic, ki pošiljajo vojaške enote. Podatki kažejo prevlado moških. V letih 1957–1989 je bilo v vojaškem delu mirovnih operacij 0,1 % žensk, leta 1993 pa 1, 7 %. Največji odstotek je imela misija UNMOSIL v Sierra Leoneju – 4 % in pa leta 1999 UNDOF na Golanski planoti – 3,6 %. UNBIH v Bosni npr. v vojaški komponenti sploh ni imela žensk (Olsson 2000, 2–3). V administrativnem delu mirovne misije je slika povsem drugačna. Odstotek žensk ponekod presega 50 %. Vendar pa tudi tu najvišje položaje zasedajo moški. V vsej zgodovini mirovnih operacij sta bile le dve posebni odposlanki generalnega sekretarja ZN ženski (Olsson 2000, 5–6). To spet odraža delitev moči v družbi. Najvišje položaje v javni sferi življenja še vedno zasedajo moški. In podoben vzorec nakazujejo tudi mirovne operacije. Potrebno je preiti od besed k dejanjem. Ne obstaja namreč nobena logična razlaga, ki bi dokazovala, da ženske niso sposobne opravljati nalog na najvišjih položajih.

Pri vlogi žensk v mirovnih operacijah je velikokrat govora o tem, da prinesejo drugačen pristop v moško okolje. V nekaterih tradicionalnih teorijah se jim zaradi biološke vloge matere pripisuje prirojena miroljubnost. Če odmislimo stereotipne predstave, pa lahko ženske vplivajo na pozitiven odnos z lokalnim okoljem in pomagajo travmatiziranim žrtvam spolnega nasilja v konfliktu. Poleg tega v nekaterih islamskih državah ženskam ni dovoljeno govoriti z moškimi (Vuga 2008b, 24). Olsson (2000, 10) opozarja, da je potrebno upoštevati položaj žensk v lokalnem okolju. Ženske mirovnice bi bile lahko razumljene tudi kot provokacija. Velikokrat se pojavi mnenje, da ženske hitreje navežejo pristnejše stike z lokalnim prebivalstvom. To so potrdili tudi moški predstavniki misije v Libanonu. Nek pripadnik misije na Kosovu je opisal situacijo, v kateri se je zaradi svojega spola počutil nemočnega, ženski pripadnici misije pa je zgolj s svojo prisotnostjo uspelo pomiriti dve prestrašeni deklici ob spopadih. V določenih primerih je pomembna tudi etnična pripadnost. Lokalne ženske na misiji v Eritreji/Etiopiji so bolj zaupale mirovnicam iz Gane in Kenije kot Evropejkam (Valenius 2007, 515).

Po drugi strani pa vprašanje žensk v mirovnih operacijah sproža vprašanje odnosov z njihovimi moškimi kolegi. Tu gre za kočljivo vprašanje prostitucije, katerih uslug naj bi se v prostem času posluževali moški. Ženske pripadnice misije v Bosni in Hercegovini so se od tega problema ogradile in se v prostem času niso družile z moškimi kolegi (Valenius 2007, 515). Kočljivi so lahko tudi odnosi med moškimi in ženskami v bazi. V finski bazi na Kosovu kodeks obnašanja prepoveduje spolne odnose med pripadniki misije, prav tako tudi nežne dotike in znake naklonjenosti. Prepovedano je zadrževanje v prostorih nasprotnega spola. Pripadniki in pripadnice misije vidijo v tem nekatere pozitivne stvari, predvsem Švedom, ki so prav tako nastanjeni v isti bazi, pa se določene stvari zdijo preveč konzervativne. Neka Švedinja je v prostorski ločenosti moških in žensk videla ustvarjanje dojemanja ženskih pripadnic kot prepovedanega sadeža (Valenius 2007, 516–7).

Pri vlogi spola v mirovnih operacijah je velikega pomena tudi vključevanje lokalnih žensk v pokonfliktno obnovo. Resolucija 1325 tako predvideva tudi sodelovanje lokalnih žensk v mirovnem procesu in zagotavljanje njihovih pravic pri ustavnih in volilnih reformah na pokonfliktnih območjih (Resolucija 1325, 8. točka). Izkušnje iz Salvadorja in Sierra Leoneja pričajo o pomembni vlogi žensk pri reintegraciji in rehabilitaciji in to kljub omejeni podpori nacionalnih oblasti in mednarodnih organizacij. V Indiji so na primer ženske pomagale v pogajanjih med sprtimi stranmi (Onyejekwe 2005, 279).

Pomembna vloga žensk se je pokazala tudi v konfliktu v Ugandi. V času oboroženih spopadov se namreč začnejo krhati nekatere tradicionalne vloge. Ženske postanejo glava družine, nekatere se tudi borijo v vojni. Ugandske ženske so bile v času spopadov žrtve spolnega nasilja. Da bi zaščitile sebe in svoje družine, so se nekatere pridružile vladnim oboroženim silam. Prav tako so oblikovale skupine za pomoč žrtvam. Njihova vpletenost v mirovna pogajanja pa je še vedno omejena, prisotne so na neformalnih sestankih ob robu glavnih pogajanj. V Ugandi izjemo predstavlja vodja glavne uporniške skupine, ki je ženska. Uspelo ji je izpogajati osnutek mirovnega sporazuma z vlado in tako omejiti trpljenje lokalnega prebivalstva (Binder, Lukas in Schweiger 2008, 29–30). A takšne situacije so bolj izjema kot pravilo. Tudi mednarodna prisotnost v obliki mirovnih operacij velikokrat ignorira lokalne ženske. To bi se moralo spremeniti, saj ženske tudi v tradicionalnih družbah igrajo pomembno neformalno vlogo in dobro poznajo situacijo. Ženske na Kosovu so se na primer pritoževale, da v programu Kosovo Women's Initiative, katerega cilj je bila rehabilitacija travmatiziranih žensk in povečanje enakosti spolov, Komisariat ZN za begunce ni v zadostni meri upošteval predlogov lokalnih ženskih organizacij (Kalungu–Banda 2004). Smet (2009, 157–8) opozarja še na en problem. Pri izrabljanju otrok v oboroženih spopadih večina pomisli na fantke, vendar so žrtve tudi deklice, ki jih uporabljajo tako za bojevanje kot za spolne sužnje. V državljanski vojni v Sierra Leoneju je bilo med ugrabljenimi otroki 25 % deklic, katerih precejšen del je bil kasneje izključen iz programov razorožitve, demobilizacije in reintegracije. Poleg tega so bili demobilizacijski kampi za otroke v bližini tistih za odrasle, kar je prejšnjim izkoriščevalcem omogočalo dostop do deklic in nadaljevanje nasilja.

Pereče so tudi obtožbe o spolnem nadlegovanju mirovnikov, ki na primer v begunskih taboriščih zahtevajo spolne odnose v zameno za hrano ali pa se zapletajo z ženskami, ki so jih v prostitucijo prisilile lokalne tolpe. Generalni sekretar ZN je napovedal nično toleranco za zlorabe (Onyejekwe 2005, 278). Resolucija Varnostnega sveta 1820 je obsodila spolne zlorabe mirovnikov in države pozvala k preventivnem ukrepanju s pomočjo usposabljanj (Resolucija 1820, 7. točka).

Vloga spola v mirovnih operacijah je tesno povezana s splošnimi predstavami o spolu v družbi. Res je, da med moškimi in ženskami obstajajo tudi biološke razlike, kot je na primer fizična moč, a to še ne pomeni, da morajo biti v nekaterih družbenih sferah moškim podrejene. Kultura poleg tega ženskam pripisuje kup vrednostno slabših lastnosti kot moškim – pasivnost, čustvenost, ustrežljivost ipd. Če takšno stanje preslikamo na oborožene spopade, vidimo, da so ženske v veliko primerih izključene iz mirovnega procesa in žrtve spolnih zlorab. Varnostni svet je z Resolucijo 1325 pozval k večji vlogi žensk na vseh ravneh odločanja. Implementacija je doslej prinesla mešane učinke. Na strani mirovnih operacij ženske še vedno v večji meri opravljajo civilne naloge, njihovo število v vojaški komponenti pa je zelo nizko. K temu dejstvu sicer lahko prispeva materinska vloga, ki ženske odvrne od nevarnejših bojnih nalog, a vseeno bi bilo potrebno vse kandidate, ki izpolnjujejo vstopne pogoje, obravnavati enako. Nadalje so ženske v vojski, ki odstopajo od stereotipnih predstav, izpostavljene številnim predsodkom. Tudi javno mnenje ni vedno naklonjeno ženskam v vojski. Po drugi strani pa tudi ženske v civilni komponenti mirovnih operacij ne zasedajo najvišjih položajev. Biti mirovnica je torej v vseh pogledih poseben izziv. Še večji izziv pa za lokalne ženske v konfliktu predstavlja sodelovanje v mirovnih pogajanjih in pokonfliktni obnovi. Njihov doprinos je še vedno neformalen, ob robu formalnih pogajanj. Tudi mednarodne organizacije in misije, ki imajo poseben mandat za reševanje vprašanj spola, ne upoštevajo vedno mnenja lokalnih žensk. Resolucije Varnostnega sveta in dejavnost ZN na splošno se torej trudita izboljšati stanje, a do enakosti spolov je še precej dolga pot, ki pa je odvisna tudi od močno zakoreninjenih družbenih norm.

Viri

Binder, Christina, Karin Lukas in Romana Schweiger. 2008. Empty Words or Real Achievemnet? The Impact of Security Council Resolution 1325 on Women in Armed Conflicts. Radical History Review (101): 22–41.

Cohn, Carol, Helen Kinsella in Sheri Gibbings. 2004. Women, Peace and Security.International Feminist Journal of Politics 6 (1): 130–40.

Kalungu-Banda, Agnes. 2004. Post-conflict programmes for women: lessons from the Kosovo Women's Iitiative. Gender & Development 12 (3): 31–40.

Olsson, Louise. 2000. Mainstreaming Gender in Multidimensional Peacekeeping: A Field Perspective. International Peacekeeping 7 (3): 1–16.

Onyejekwe, Chineze J. 2005. Women, War, Peace-building and Reconstruction. International Social Science Journal 57 (184): 277–83.

Smet, Stijn. 2009. A window of opportunity - improving gender relations in post-conflictsocieties: the Sierra Leonean experience. Journal of Gender Studies 18 (2): 147–63.

Valenius, Johanna. 2007. Few Kind Women: Gender Essentialism and Nordic Peacekeeping Operations. International Peacekeeping 14 (4): 510–23.

Varnostni svet. 2000. Resolucija 1325, S/RES/1325/2000. Dostopno prek: http://www.un.org/events/res_1325e.pdf  (6. november 2010).

Varnostni svet. 2008. Resolucija 1820, S/RES/1820/2008. Dostopno prek: http://www.ifuw.org/advocacy/docs/UN_SC_Resolution1820.pdf  (6. november 2010).

Vuga, Janja. 2008a. Vloga spola v oboroženih silah. Revija Slovenska vojska 16 (12): 31–3. Dostopno prek: http://www.mors.si/fileadmin/mors/pdf/revija_sv/2008/sv08_12.pdf  (6. november 2010).

Vuga, Janja. 2008b. Integracija načela enakosti spolov. Revija Slovenska vojska 16 (11): 23–5. Dostopno prek: http://www.mors.si/fileadmin/mors/pdf/revija_sv/2008/sv08_11.pdf  (6. november 2010).

Zakaj so mirovne operacije nujne?

Tekst v pripravi.