Ženske so z vedno bolj pogostimi notranjimi konflikti postale vsakodnevna tarča tako vladnih varnostnih sil kot tudi uporniških skupin in gibanj. Le par dni nazaj smo tako lahko brali o sistematičnem in večkratnem posilstvu več kot šesto žensk s strani varnostnih sil, ki so čakale na izgon na meji med Angolo in Demokratično republiko Kongo. Kljub številčni prisotnosti mirovnikov Organizacije združenih narodov (OZN) v Demokratični republiki Kongo, ti ne morejo preprečiti spolno nasilje nad ženskami, ki je postalo že splošno razširjena rutina (Gettleman 2010). Na mednarodni ravni in predvsem v OZN se problema nasilja nad ženskami v konfliktih zavedajo, kar dokazujejo tudi številne resolucije Varnostnega sveta na to temo (npr. resolucija Varnostnega sveta 1820). Vendar pa se kljub sprejetim odločitvam in predlogom za izboljšanje situacije le-ta postaja vedno hujša.
Eden od predlogov v prej omenjeni resoluciji vključuje tako imenovano spolno perspektivo oziroma gender mainstreaming v izvajanje mirovnih operacij, ki vključuje večje vključevanje žensk v misije ter spodbujanje bolj aktivnega sodelovanja lokalnih žensk v mirovnem procesu. Vendar pa se zastavlja vprašanje, zakaj bi bilo tako vključevanje žensk bolj uspešno pri reševanju konfliktnih situacij? Pri tem se je treba poleg samih razlogov osredotočiti tudi na ovire, s katerimi se srečujejo ženske pri aktivnem udejstvovanju ter praktične primere, ki ponazarjajo njihovo vlogo. V tem eseju bom kot metodo analize preučila primarne in sekundarne vire, ter svoje trditve ponazorila s študijami primerov afriških držav.
Na ravni OZN je problematika vključevanja spolne perspektive prvič našla mesto v resoluciji Varnostnega sveta 1325, ki je bila sprejeta leta 2000. Resolucija 1325 poziva države članice, naj spodbujajo sodelovanje žensk v odločevalskih in mirovnih procesih, integrirajo spolne perspektive in usposabljanj v mirovne misije, zaščitijo ženske v oboroženih spopadih ter vključujejo spolno tematiko v OZN sisteme obveščanja in programov. Nadalje je bila leta 2008 v Varnostnem svetu sprejeta resolucija 1820, ki priznava spolno nasilje kot taktiko vojne ter zahteva odločne akcije proti takemu ravnanju, saj prispeva k zaostrovanju konflikta in ovira vzpostavljanje miru. Prav tako resolucija poziva k večjem vključevanju vojakinj in policistk v mirovne operacije (Varnostni svet 2000; Varnostni svet 2008). Prizadevanja za vključevanje spolne perspektive so zdaj bolj jasno vključena v razprave Varnostnega sveta, resolucije pa so spodbudile tudi države članice, da organizirajo delovne skupine in vzpostavljajo partnerstva z ženskimi organizacijami. Razvijajo se tudi nacionalni akcijski programi, ki bi implementirali omenjeni resoluciji. Sklicevanje na resolucije Varnostnega sveta pa omogoča različnim organizacijam civilne družbe, da zahtevajo možnost sodelovanja v mirovnih procesih (Varnostni svet 2010, 1–5). Na regionalni ravni v okviru Afriške unije se ta tematika odraža v Protokolu k Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev glede pravic žensk v Afriki. V 10. členu z naslovom Pravica do miru se afriške države zavzamejo za aktivno participacijo žensk v vseh vidikih mirovnega procesa. Zavedanje o koristnosti vloge, ki jo imajo ženske v ohranjanju miru, je v Afriki še posebej pomembno, saj je ravno tam največja potreba po aktivnem vključevanju žensk zaradi številnih konfliktov in množičnega nasilja (Stone in Affa'a Mindzie 2006).
Razlogi v podporo vključevanju žensk v mirovni proces so številčni in temeljijo na temu, da ženske niso samo žrtve, temveč močni akterji na področju miru in varnosti v lokalni skupnosti. Suthanthiraraj in Ayo (2010, 11) v svojem poročilu poudarjata, da je že samo dejstvo, da so ženske tudi državljanke v določeni družbi in da imajo pravico do ne-razlikovanja na podlagi spola, zadostno za njihovo vključevanje v mirovni proces. Sodelovanje žensk v mirovnem procesu izboljša kakovost doseženega sporazuma in poveča možnosti za njegovo uresničitev (Bertolazzi 2010, 9). Ženske v svojem delovanju prečkajo politične meje in so pogosto tiste, ki združujejo polarizirane sprte strani skozi dialog in empatijo ter presegajo etnične, politične in verske delitve pri obravnavanju temeljnih socialnih skrbi. V po-konfliktnih vladah, vključevanje žensk pripomore k legitimnosti institucij, zmanjša vladno korupcijo, razširi politično agendo ter spodbuja posvetovanja pri oblikovanju politik (Suthanthiraraj in Ayo 2010, 14, 18, 36). Primer so lahko pogajanja, ki so sledila nemirom po volitvah v Keniji. Med glavnimi pogajalci je bila tudi mediatorka Graça Machel, ki je pripomogla k oblikovanju neformalnih okroglih miz z ženskami iz različnih ozadij, rezultat katerih je bilo oblikovanje skupne pozicije in strategij glede pravosodnih problemov povezanih s spolom ter imenovanje spolnega svetovalca (Suthanthiraraj in Ayo 2010, 21–4). Po besedah Generalnega sekretarja Ban Ki Moona (v Suthanthiraraj in Ayo 2010, 72–3) lahko prisotnost žensk v mirovnih operacijah zmanjša napetosti in število prekrškov pri preiskavah, olajša pogovore z žrtvami nasilja ter služi kot vzor in inspiracija drugim ženskam in dekletom. Mirovnice imajo lažji dostop do ženskih pripadnic civilne družbe, kar je še posebej pomembno v tradicionalnih, muslimanskih kulturah. Ženske pripadnice imajo tako pomembne naloge komunikacije in zbiranja informacij, nadzora v ženskih zaporih, pomoči bivšim borcem ženskega spola ter mentorstva policistkam (Bertolazzi 2010, 17–8). V poročilu Generalnega sekretarja (Varnostni svet 2010, 18) so dosežki mirovnih operacij ciljno investiranje v podporo participaciji žensk v političnih procesih po-konfliktnih držav (predvsem pri volitvah), podpora vladam pri sprejemanju zakonov za zaščito pravic žensk ter pri oblikovanju posebnih policijskih enot za ukvarjanje z spolnim nasiljem.
Vendar pa je participacija žensk še zmeraj minimalna. Do danes v OZN še ni bilo imenovane ženske kot glavnega mediatorja, število ženskih posebnih poslancev v zadnjih šestdesetih letih je manjše od deset, kot podpisnice pri 21 večjih mirovnih sporazumov v zadnjih dvajsetih letih pa je sodelovalo le 2,4% žensk. Prisotnost ženk v mirovnih operacijah se sicer počasi povečuje, vendar pa je maja letos predstavljala le 2,3% modrih čelad. V zadnjih treh letih pa je opazno dvakratno povečanje števila ženk v policijskih misijah na 8,2 % (Bertolazzi 2010, 12; Suthanthiraraj in Ayo 2010, 17, 73). Povečevanje števila žensk v mirovnih operacijah, ki so posebej usposobljene glede spolnega nasilja je eden temeljnih izzivov držav, ki prispevajo svoje sile (Anderson 2010, 17). Rekrutacija žensk v mirovne operacije OZN je namreč prepuščena državam članicam, ki prispevajo svoje sile. OZN tako nima nobene odgovornosti pri izbiri vojaškega osebja, saj rekrutacija temelji na nacionalnih politikah in trudu za vključevanje žensk, pri čemer je izključenost žensk produkt tradicionalnega dominantnega položaja moških v varnostnih silah. Tudi pri prostih civilnih položajih, države članice večinoma predlagajo moške zaradi kulturnih in institucionalnih ovir kljub pozivom k večji zastopanosti ženskega spola (Bertolazzi 2010, 12–3). V misijah OZN v Sudanu (UNMIS in UNAMID) države članice počasi povečujejo število ženskih pripadnic osebja. Same lokalne ženske so v UNMIS bazi v Kartumu zahtevale večjo rekrutacijo žensk v varnostnem sektorju, ki bi se ukvarjale z problemom nasilja nad ženskami. Obstajajo pa tudi države, ki se trudijo implementirati resolucijo 1325. Kanada s Pearson Peacekeeping Center omogoča znanje in nasvete glede vključevanja spolne perspektive v usposabljanja in izobraževanje ter razvija strategija za spodbujanje participacije žensk. Prav tako ponuja specializirana usposabljanja za policijsko, vojaško in civilno osebje (med 2008 in 2009 je sodelovalo 208 policistov in policistk) (Suthanthiraraj in Ayo 2010, 74–5).
A pri vključevanju žensk ne gre le za izpolnjevanje kvot, temveč za to, koliko so vsebinsko vključene, kakšen dostop do struktur moči imajo, kakšen je njihov prispevek ter njihovo raznoliko ozadje, iz katerega izhajajo. Njihova moč se pokaže šele v neformalnih organizacijah civilne družbe, ločene od političnih struktur, kjer so aktivne pri vključevanju pravic žensk in spolne perspektive v lokalne programe. Pri prenosu svojih znanj in izkušenj naletijo na izzive, kot so kulturne ovire, tradicionalna patriarhalna struktura, minimalna zakonodajna podpora ter pomanjkanje finančnih virov. Zaradi teh ovir v mirovnih procesih sodelujejo z vzporedno diplomacijo (Track II diplomacy), ki zajema neformalni dialog, lokalne mirovne iniciative, aktivizem v skupnosti ter vzporedna posvetovanja. Ženske organizacije in mreže so prav tako pomembne pri izpostavljanju lokalnih varnostnih groženj, pri čemer lahko igrajo pomembno vlogo tudi pri reformah varnostnega sektorja, še posebej pri opozarjanju na spolno nasilje (Suthanthiraraj in Ayo 2010, 10, 15–6, 57). Kvaliteto sodelovanja žensk v Afriki omejujejo tudi revščina, pomanjkanje samozavesti ter nepismenost. Vendar pa bi ravno sodelovanje žensk v odločevalskem in mirovnem procesu omogočilo spodbujanje socialnega razvoja žensk in popolno implementacijo njihovih pravic (Stone in Affa'a Mindzie 2006, 28–9). Pomembnost vloge ženskih nevladnih organizacija se pokaže tudi v mirovnem procesu v Sudanu, kjer so imele te organizacije civilne družbe ključno vlogo pri oblikovanju Gender Expert Support Team. V okviru te ekipe so bile oblikovane prioritete žensk, ki so bile vključene tudi v Darfurski mirovni sporazum (Suthanthiraraj in Ayo 2010, 26–8).
Vključevanje žensk v mirovne procese in operacije prinaša dodano vrednost mirovnim sporazumom in urejanju po-konfliktne družbe. Lokalne ženske prispevajo svoje znanje in izkušnje, delujejo preko različnih konfliktnih razdelitev ter delujejo kot vezivo v družbi, potrebnem za vzpostavljanje in ohranjanje miru. Ženske pripadnice v misijah pomagajo preseči ozko varnostno agendo ter se osredotočajo na ženske in ostalo civilno prebivalstvo, ki najbolj trpi v notranjih konfliktih. A realnost kaže na to, da so ženske še naprej izključene in marginalizirane v mirovnih procesih ter imajo le omejeno moč odločanja. Ženske imajo pomembno vlogo predvsem v neformalnih procesih, njihov prispevek k ohranjanju miru pa ovirajo številne kulturne, politične in institucionalne prepreke. Vendar pa se v prizadevanjih OZN, Afriške unije in sami držav odraža potreba po vključevanju žensk in spolne perspektive v mirovne procese. Sodelovanje večjega števila žensk v mirovnih operacijah ter lokalnih žensk v mirovnih pogajanjih je temeljnega pomena za doseganje trajnostnega mirovnega sporazuma.