"After the genocide, women rolled up their sleeves and began making society work again."
– Paul Kagame, President of Rwanda
Udeležba ženska na področju vzpostavljanja miru je stara toliko, kot njihove izkušnje z nasiljem. Zaradi širjenja kolonializma in takšnega državnega sistema širil po svetu, so ženske pogosto zgubile njihovo tradicionalno vlogo v vodenju in grajenju miru v njihovih skupnosti. Globalna pozornost glede vprašanj spola v kontekstu sodelovanja pri oblikovanju miru in varnost je predvsem v zadnjih dvajsetih letih naredila dolgo pot. V začetku 90. let so v konfliktih na Balkanu, Bližnjem vzhodu in Afriki hitro spoznali, da so oboroženi spopadi bolj usmerjeni na civilno prebivalstvo. Pri ženskah in dekletih je bilo še posebej ugotovljeno, da morajo prenašati nepredstavljivo trpljenje med spopadi. Tako je po spodbudah iz devetdesetih Varnostni svet ZN leta 2000 sprejel resolucijo 1325 na temo o ˝ženskah, miru in varnosti˝, ki obravnava vpliv vojne na ženske in poudari pomen njihove udeležbe v mirovnih operacijah ZN. Resolucija prav tako priznava prispevek lokalnih žensk do odločanje pri preprečevanju sporov in njihovo aktivno vlogo pri izgradnji lokalnih zmogljivosti kot del teh mirovnih operacij in izgradnje miru. Istega leta je 1998 Rimski statut o ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča priznal posilstvo in drugo spolno nasilje, ki se pojavlja v povezavi z vojno, kot zločin proti človeštvu.
V nasprotju z splošnim prepričanjem, so ženske tako udeleženke kot žrtve oboroženih spopadov. Prav tako so pomembni akterji po konfliktu, saj delujejo kot dejavniki sprememb. Kot žrtve, so ženske še posebej občutljive na grožnje z nasiljem. Na primer, spolno nasilje je še vedno velik problem v oboroženih spopadih, kar se kaže v tisočih otrocih, ki so plod posilstva in predstavljajo naraščajoče tveganje za okužbo z HIV/AIDS v konfliktnih okoljih. Ženske aktivno sodelujejo tudi v oboroženih spopadih. Za primer: ženske naj bi predstavljale eno tretjino članov FRAC-a in do 30 odstotkov bojne sile v El Salvadorju in poleg tega je okoli 12 odstotkov RUF-ovcev v Sierra Leone žensk. Ko se ženske (˝bojevnice˝) vrnejo nazaj v civilno življenje, se spopadajo z mnogimi izzivi in so pogosto stigmatizirane v svojih skupnostih (UNA – Canada 2007, 2 – 3). Ženske prav tako igrajo pomembno vlogo kot akterji v spremembah. Glede na Poročilo generalnega sekretarja o ženskah, miru in varnosti iz leta 2004, lahko ženske opozorijo na napetosti pred izbruhom sovražnosti z zbiranjem in analiziranjem zgodnjih informacij/opozoril o potencialnih oboroženih konfliktih. Ženske imajo pomembno vlogo tudi pri gradnji novih zmogljivosti v skupnosti, da preprečijo novo ali ponavljajoče se nasilje. Ženske organizacije lahko pogosto navežejo stik z strankami v konfliktu in posredujejo med vladami in Združenimi narodi. Ženske lahko pomagajo tudi otrokom, prizadetim v konfliktu, pri ponovni vključitvi v civilno življenje. V nekaterih kulturah (islam) ˝se pokaže, da so pripadnice mirovnih sil v odnosu do lokalnih žensk in otrok precej uspešnejše kot moški, saj ti z lokalnimi ženskami navadno ne smejo komunicirati, pripadnicam misije pa je to v določenih primerih omogočeno˝ (Isaksson v Vuga 2008, 24). Vloga žensk je še večja, kadar so vključene že v zgodnje faze mirovnih misij. Vendar pa so ženske pogosto marginalizirane od začetnega planiranja misij, mirovnih pogajanj in izvajanja mirovnih procesov.
V začetku leta 2006 so ženske predstavljale približno 1 odstotek vojaškega osebja in 4 odstotke policijskega osebja v mirovnih operacijah ZN. Predstavljajo 30 odstotkov mednarodnega civilnega osebja in 28 odstotkov na nacionalni ravni rekrutiranega osebja. Medtem ko mnogi menijo, da je premalo žensk na vseh ravneh mirovnih operacij ZN, se njihovo sodelovanje kljub temu povečuje (UNA – Canada 2007, 4). Dejansko so bili Združeni narodi tisti, ki so leta 2007 razporedili prve vse-ženske mirovne sile, ki so bile sestavljene iz 105 indijskih policistk, v Liberijo (voanews.com). Ta razporeditev pošilja jasno sporočilo: ženska lahko prinese edinstvene koristi na konfliktne območja.
Svetovalka glede vprašanj spola za Združene narode Comfort Lamptey opaža, da imajo mirovnice v mnogih družbah dodatno prednost – postale so vzornice. Tako so na primer prebivalke Vzhodnega Timorja potrdile, da je dejstvo, da so tam imeli ženske mirovnice, pripomoglo k spodbuditvi in oživitvi svojih ambicij, k vključitvi v lokalno policijo ter pripomoglo k grajenju Timorja. Te mirovnice so domačinke videle kot vzornice (voanews.com). Povečanje števila žensk, zaposlenih v vojaških komponentah mirovnih operacij, je v (bojnem) teku. Države, ki prispevajo svoje čete redkokdaj izpolnjuje število prošenj za ženske, ki jo je podal oddelek Zn za ohranjanje miru. Najuspešnejše pri tem so (začuda – manj razvite države) Indija, Pakistan, Nepal, Nigerija, Gana in Etiopija (voanews.com).
Pa poglejmo še bolj civilno raven. Ženske so pogosto v centru nevladnih organizacij, ljudskih protestov, volilnih referendumov in drugih državljanskih gibanj, katerih pojav se je povečal s svetovnim širjenjem demokracije. Ker ženske pogosteje prekašajo moške v številu po konfliktu, pogosto vodijo in izvajajo implementacijo katerega koli mirovnega sporazuma kar na kraju samem; tako imajo ženske odgovornost, da so bistven del mirovnega procesa. Tako je na primer Aloisea Inyumba, ko je bila še ministrica za enakost in socialne zadeve v Ruandi, ustanovila programe za pokop mrtvih ljudi, našla dom za več kot 300.000 otrokov brez staršev in naselila begunce po genocidu 1994. Tudi Nanda Pok vodi prizadevanja za spodbujanje udeležbe žensk v političnem procesu Kambodže. Tako je njena organizacija Women for Prosperity izučila več kot 5000 žensk za politične funkcije, vključno z 64 odstotki žensk, ki so bile izvoljene v lokalne svetove občin februarja 2002. Družboslovne raziskave kažejo, da so ženske na splošno bolj pripravljene sodelovati kot moški in so tako bolj nagnjene k konsenzom in kompromisom. Ženske pogosto uporabijo svojo vlogo matere, da sežejo preko mednarodnih meja in notranje razdeljenih območij. Vsako prizadevanje za premostitve razlik, čeprav so sprva neuspešne, nas uči nove lekcije in vzpostavlja povezave, katere bodo gradili v prihodnje. Luz Méndez, edina ženska pogajalka v pogovorih o končanju desetletja dolge civilne vojne v Gvatemali, je bila sposobna zgraditi soglasje med predstavniki sprte strani, civilne družbe in Združenih narodov. To ji je uspelo z oblikovanjem individualne strategije, s katero je spodbudila te različne stranke, naj v mirovnih procesih uporabijo ženske. Končne pogodbe so tako vsebovale neprecedenčne zaveze za enakost med spoloma. Življenje in delo v bližini izvora konflikta daje ženskam prednost, da zagotavljajo bistvene informacije o dejavnostih, ki vodijo do oboroženih spopadov ter da zapisujejo dogodke v času vojne, vključno z zbiranjem dokazov na prizorišču vseh teh (vojnih) krutosti in zločinov. Ženske lahko tako igrajo pomembno vlogo pri mobilizaciji skupnosti za začetek procesa sprave in obnove skupnosti, ko se sovražnosti končajo. Na Kosovu je svoj pogum izkazala pediatrinja Vjosa Dobruna, ki je zbrala dokaze žrtev na mestih pokolov in drugih grozot, zaradi česar je postala tudi tarča srbske specialne policije. Kasneje je postala ena izmed treh žensk, ki so jih ZN imenovali v Joint Interim Administrative Structure za Kosovo, za ministrico, pristojno za krepitev demokracije in civilne družbe. Mnogi dojemajo status žensk kot drugorazredne državljane. Ironično pa je to vir moči, ki je ženske naredil spretne pri iskanju inovativnih načinov za spopadanje s težavami. Ker ženske (ponekod) ne skrivajo znotraj prevladujoče usmeritve, jih tisti na oblasti smatrajo za manj nevarne in jim pustijo delati nemoteno in skoraj brez ˝radarskega˝ nadzora. Ženske so prav tako motivirane za zaščito svojih otrok in zagotavljanje varnosti za njihove družine. Velikokrat gledajo, kako njihove sinove in može vzamejo za borce ali vojne ujetnike; mnogi se ne vrnejo, zato ženskam ostane skrb za preostale otroke in starejše. Kadar je posilstvo uporabljeno kot taktika vojne za ponižanje sovražnika in ustrahovanje prebivalstva, postanejo ženske tudi same tarče. Kljub temu - ali ravno zaradi tega (krute izkušnje mnogih, ki so preživeli nasilen konflikt) se ženske na splošno nočejo odreči prizadevanjem za mir (Hunt Alternatives Fund n.d.).
Ženske so žrtve neverjetno grozljivih zločinov in krivic v konfliktnih situacijah. Kot begunci, notranje razseljene osebe, borci, vodje gospodinjstva in skupnosti, aktivisti in graditelji miru, moški in ženske konflikt doživljajo drugače. Ženske imajo redko iste vire, politične pravice, avtoriteto ali nadzor nad njihovim okoljem in potrebami, kot jih imajo moški. Poleg tega njihove obveznosti za družino omejujejo njihovo mobilnost in zmožnost, da se zavarujejo. Medtem ko je približno sto milijonov ljudi umrlo v vojnah v zadnjem stoletju, moški in ženske pogosto umirajo zaradi različnih vzrokov in so mučeni in zlorabljeni na različne načine (biološko, psihološko, družbeno). Medtem ko je več moških ubitih v vojnah, ženske pogosto doživljajo nasilje, prisilne nosečnosti, ugrabitve in spolne zlorabe ter razne oblike suženjstva. Njihova telesa, namerno okužena z virusom HIV oziroma aidsom ali z otrokom, spočetim zaradi posilstva, uporabljajo kot pisemske kuverte, da domnevnemu sovražniku pošljejo sporočilo. Škodo, molk in sram, ki ga ženske doživijo v vojni, je predirljiv; njihova odškodnina skoraj neobstoječa (UNIFEM 2002).
Ženske preživljajo grozo in obnavljajo v vojni razdejana območja na načine, ki so vsekakor vredni praznovanja in dokumentiranja. Ženske nimajo več izbire, kot da tako storijo, čeprav se jim godi krivica, saj dobijo premalo sredstev, da bi še izboljšala svoja dejanja. So pa temelj družbe, saj predstavljajo polovico prebivalstva. V veliki večini primerov so vodje skupnosti, z formalno in neformalno avtoriteto ter so spretne pri premostitvi etničnih, verskih, političnih in kulturnih razlik. Zaradi manjvrednega gledanja nanje imajo tudi dostop do nekaterih pomembnih podatkov in v veliki meri vlagajo v preprečevanje, ustavljanje in okrevanje po konfliktu. Ženske, ki pa sodelujejo z oboroženimi silami v konfliktu (na primer Modre čelade) pa odsevajo pogum, saj prekinjajo stereotipsko razmišljanje, da vojne bíjejo samo moški ter zaradi vseh svojih sposobnosti dodobra pripomorejo k grajenju miru.